Otrok 1: Ja, kar dobro. Dobil sem eno štirico, jutri gremo pa v živalski vrt.

Oče: Dobro. Me veseli, da si bil priden; kar poslušaj svojega učitelja oziroma vodjo, ki vas bo peljal v ZOO. Veš, moraš ga pridno poslušati, on te pazi in je svetel zgled tvoje prihodnosti. On vse ve, vse zna, vse pozna. Ne samo učitelj, lahko bi bil, na primer, tudi zdravnik, vojak… Kar koli pač. Ne sprašuj ga preveč, da ga ne boš motil pri njegovem delu, kar sledi mu, da se kje na poti v ZOO ne izgubiš.

Otrok 1: Ja, oče. Kako si se pa ti imel v službi?

Oče: Mah, običajen dan. Opozarjal sem poredne ljudi, tiste, ki ne znajo biti pridni, naj bodo pridni. Pač nimajo takega vodje kot ti, ali pa jaz, in so bili poredni, neposlušni. Pa, uh, kako nerodni so, ne vem, kako, ampak nekaj se jih je spotaknilo ob mene, pred noge sta se mi kar zavalila dedek in babica, taka kot tvoja. Nekaj nadležnih ljudi sem moral odriniti stran, ker so jima hoteli nagajati in zasmehovati njuno nerodnost. In nekaj sem jih moral pospremiti v naše vozilo, da so si opomogli, spočili. Zažugal sem tudi nekaj otrokom, takim kot ti, ki so – tudi mlajši kot ti so bili med njimi – bili zavedeni od staršev in so kar nekaj razgrajali z njimi… Mah, saj ne vedo, kaj delajo. Ampak naj se me malo bojijo, saj sem se našemil oziroma držal kot robot. Skratka, nič posebnega ni bilo. Služba pač.

Nekje drugje, na neznanem kraju, ne ravno ob znanem času in iz neznanega vzroka, pride neki drugi oče domov. Po zelo napornem delovnem tednu. Objame otroke. Vpraša, kako je v šoli. Otroci povedo in ga zvedavo vprašajo: Oče, zakaj so povsod po mestu neke tvoje čudne slike? Zakaj je tvoje ime, naš priimek, povsod, kamor pogledaš? Zakaj nenehno nekaj govorijo o tebi?

Oče si potihoma zamrmra pod nos: Eh, heh, epidemija bo gotovo spet podivjala. Hm, spet bi morali zapreti šole. Potem moja otroka ne bosta mogla poslušati nekakšnega zlobnega trobezljanja. Ali pa bi njune sošolce, ja, pa tudi sosede bilo treba najprej »povabiti na kavo ali sok« in se malo pogovoriti z njimi.

Otrokom pa pove, kot vsak dober oče, pravljico za lahko noč. Otroka poslušata z odprtimi očmi. Eh, ti otroci, ko odrastejo, večina praviloma noče več poslušati pravljic.

Slovenska oče in mati, kaj bosta povedala otrokom, kje sta bila recimo… recimo 28. maja 2021?

Konec zgodbe: Vremenar in narod se oni dan spet ozrejo v nebo – iz takšnega in drugačnega razloga, no, predvsem da vidijo, kakšno je vreme. Mah, spet dežuje…

Tam nekje zgoraj se sivi stari mož zamišljeno popraska po bradi, pogleda dol na neko deželo, cmok se mu naredi v grlu in utrujeno zajoka… Te pomladi, leta 2021, je v Sloveniji res deževno vreme. Oni dan, oziroma noč, je bila celo najhladnejša med prestolnicami EU. Čeprav tudi tam, kje precej dežuje in je precej hladno… A vremenarji napovedujejo, da bo kmalu kar vroče oziroma lepše vreme.

Vlado Kadunec, Ljubljana