Do zadnje strani: “Svet se celi v isti obliki”

Tretja pesniška knjiga Tine Kozin nebo pod vodo je v formalnem smislu najbrž res »najradikalnejša« v sosledju zbirk avtoričinega pesniškega opusa, a ne gre za prelom s poetiko, ki se je v obliki, v katero se je izčistila in sežela, za(risala) od prvenca Mož s petimi podplati naprej. Nebo in voda (najpogosteje v obliki morja) sta že ves čas vodilni metafori in nekakšni osišči poezije Tine Kozin, osnovna elementa, ki s svojo spremenljivo elementarno naravo in vseprisotnostjo vdirata, pronicata in preplavljata svet in človeka oziroma to, kar od njega ostane. Telo se nenehno razkraja na posamezne gibe in ude, razpad je vseprisoten ne le v smislu človekovega umiranja, temveč tudi kot brisanje zavesti in smisla. Pričujoča poezija ni poezija pogleda, samozadostnega opazovalca, ampak vseobsegajoča, čutna in empatična poezija (ne)dotika – osrednje čutilo niso oči, temveč koža telesa, ki pa je »še najmanj njegova«. Odnosi med predmeti in telesi v svetu se ne vzpostavljajo na podlagi običajnih razmerij in hierarhičnih soodvisnosti med njimi samimi, temveč jih, kot nekaj zunanjega, nevidnega in ne nazadnje tudi tesnobno tujega, povezujejo tišina, zrak, sence, voda.