Čeprav gre v primeru covida-19 za virusno bolezen, bo prihodnost pokazala vso razsežnost te bolezni. Zmotno je prepričanje celo zdravnikov, da bo človek, ki je prebolel covid-19 ali bil cepljen, razvil kar trajno imunost. Že dolgo vemo, da se virusi spreminjajo (mutirajo), in kot je znano, bo potrebna revakcinacija (ponovno cepljenje). Kako pogosto bo potrebna, še ne vemo, vendar verjetno vsaj enkrat na leto ali še pogosteje. Računati na čredno (kohortno) imunost brez množičnega cepljenja je nestrokovno in zavajajoče sploh za ljudi, ki so že tako nagnjeni k skepticizmu in dvomijo o vsem, kar prinaša razvoj medicine.
Za zmanjšanje števila obolelih pa je temeljna preventiva v najširšem pomenu zaradi možnosti prenosa bolezni z bolnikov na zdrave ljudi ali tudi z »zdravih« asimptomatskih na zdrave. Ker se najtežje okužbe prenašajo največkrat aerogeno (po zraku), je zato tako pomembna zaščita pred vdihavanjem izdihanega zraka zlasti v zaprtih prostorih. To vemo že dolgo, saj v zdravstvenih ustanovah že dolgo uporabljamo posebne vijolične svetilke z namenom uničenja mikroorganizmov, ki so bodisi v zraku bodisi na površinah. Tudi prezračevanje zaprtih prostorov ter nošenje mask nista odkrivanje tople vode in vsaj v ustanovah, kjer obravnavajo pljučne bolnike, sta nekaj samoumevnega. Tudi zato so nekdanja zdravilišča za tuberkulozo, današnje bolnišnice za pljučne bolezni lokalizirane tam, kjer je dobra mikroklima z obilo sončnih dni, zaščito pred vetrom in čistim, z gozdovi obdanim okoljem.
Strah ali celo odpor do cepljenja je delno upravičen, ker z vnosom tuje beljakovine v telo sprožimo odgovor organizma, ki ni vedno samo zaželen. Po vsakem cepljenju lahko pride do alergične reakcije, zato moramo biti nanjo pripravljeni in ustrezno hitro reagirati. Vendar koristi cepljenja daleč presegajo tveganja. V zadnjem času tako pogosto omenjane morebitne tromboze v žilah raznih organov se pojavljajo pri številnih ljudeh zaradi znanih in neznanih vzrokov. Najbolj poznane so tromboze predvsem v spodnjih okončinah po operaciji ali dolgotrajni imobilizaciji delov telesa. Krvni strdki se pojavljajo spontano pri vsakem človeku iz povsem neznanih ali slabo znanih razlogov in povezovati jih s cepljenjem je, vsaj kar zdaj vemo, preuranjeno in neutemeljeno. Morda se bo v prihodnosti pokazalo drugače, a zaenkrat vemo, da je morebitno tveganje za trombozo veliko manjše, kot so koristi cepljenja.
Kljub vsem preventivnim ukrepom, vključno s cepljenjem, nekaj odstotkov ljudi zboli. Nekaj jih zboli tudi potem, ko so že preboleli bolezen. Ne moremo na noben način zanesljivo ugotoviti, kako bo pri posamezniku potekala neka nalezljiva bolezen in ali bo zbolel še enkrat ali celo večkrat. Iz izkušenj vemo, da so bolniki, ki prejemajo kemoterapijo ali imunosupresivna zdravila, bolj dovzetni za razne okužbe, pri mlajših pa bolezen poteka večinoma blago brez prej omenjenega večorganskega vnetnega odgovora.
Dolgotrajne ali kronične spremembe pljuč po hudem vnetju poznamo že dolgo in niso, vsaj za mene, ki sem obravnaval kar precej bolnikov s podobnimi boleznimi, nikakršno presenečenje. Nekatere ne pustijo skoraj nobenih posledic, nekatere pa povzročijo brazgotinjenje pljuč in bolj ali manj hudo okvaro pljučne funkcije. Zato bo za zdravstvo v prihodnosti velik izziv spremljanje in zdravljenje posledic te bolezni. Nesprejemljivo poenostavljanje je, da je preživetje pač odvisno od imunskega odgovora človeka. Na osnovi izkušenj trdim, da je to zelo varljivo in zavajajoče prepričanje.
Kljub temu da bo, vsaj upam tako, večina ljudi cepljena ali ozdravljena in vsaj nekaj časa imuna, ne bomo smeli opustiti preventive. Nobena nalezljiva bolezen namreč ni izkoreninjena, dokler obstaja vsaj en bolnik.
Prim. dr. Marjan Fortuna, Kranj