Preživetveni boj brez meja

Aleksandru Lukašenku je po lanskem zatrtju demonstracij ob beloruskih predsedniških volitvah uspelo še enkrat spraviti na noge evropsko politiko, sodeč po prvih odzivih tokrat še precej bolj. Predsednik evropskega sveta Charles Michel govori o »mednarodnem škandalu«, francoski evropski minister Clemente Beaune o »državnem piratstvu«, italijanska vlada o »ugrabitvi«. Nevarno, popolnoma nesprejemljivo, zavržno… Takšne izjave so se vrstile iz ust evropskih voditeljev po beloruski nedeljski preusmeritvi letala na poti iz Grčije v Litvo na letališče v Minsku z vojaškim lovcem, očitno zato, da so tam lahko aretirali relativno mladega kritika režima, ki je deloval iz tujine: aktivista Romana Protaseviča, ki ga opisujejo tudi kot novinarja, ter njegovo dekle, rusko študentsko Sofio Sapega. Voditelji članic Evropske unije so za včerajšnji prvi dan vrha v Bruslju celo spremenili zunanjepolitični dnevni red, ki bi moral biti osredotočen na strateško razpravo o odnosih z Rusijo, odnose z Veliko Britanijo, Bližnji vzhod in odnose z ZDA pred junijskim transatlantskim vrhom. Potem se je v ospredje prerinil Lukašenko. Nedeljski dogodki sicer niso bili deležni zgražanja samo zaradi same aretacije, saj je bilo teh v Belorusiji od lanskega avgusta na tisoče, tudi med voditelji protestov, ampak načina, kako so se odvili. Prav zaradi njega nosijo tudi belorusko sporočilo Evropi in drugim: da od lani režimski boj za preživetje proti protestnikom nima meja in da je pustil za seboj bojazen pred posledicami iz tujine.