Gol za zmago z 2:1 v 92. minuti, za nameček potem ko je moštvo zaostajalo z 0:1 in izenačujoči zadetek doseglo le pet minut prej, je v 99 odstotkih razlog za izbruh navdušenja, za neskončno veselje. Luki Modriću in njegovim soigralcem iz Reala Madrid pa v soboto zvečer na tekmi proti Villarrealu ni pomenil kaj dosti. Če bi ga dosegel ali ne, usode kraljevega kluba v 90. sezoni elitne španske lige ne bi spremenil. Ker je istočasno na gostovanju pri Valladolidu mestni tekmec Atletico Madrid dosegel enako zmago, prav tako po zaostanku, a na manj dramatičen način (zmagoviti gol za 2:1 je Luis Suarez dosegel v 67. minuti), je namreč naslov prvaka prvič po sezoni 2013/14 romal v roke Atletica.
Eden najzaslužnejših zanj je bil tudi slovenski vratar Jan Oblak, ki je že petič postal vratar z najmanj prejetimi goli v španski ligi. »Tu sem sedmo leto, vsakič sem si močno želel naslova, in letos je bilo končno naše leto,« je po naslovu povedal Oblak. Ker si je naslov italijanskega prvaka z Interjem že prej zagotovil Samir Handanović, pa velja poudariti tudi, da imata v tej sezoni dva prvaka najmočnejših petih evropskih prvenstev v vratih slovenskega vratarja.
Atletico Madrid je z letošnjo krono osvojil že enajsti naslov španskega prvaka v zgodovini, s čimer se je še utrdil na tretjem mestu večne lestvice in ima pred najbližjim zasledovalcem Athleticom iz Bilbaa (osem lovorik, zadnja že davnega leta 1984) tri naslove prednosti; daleč spredaj in neulovljiva sta seveda Barcelona (26 naslovov) in Real Madrid (34). Do lovorike pa je kljub temu, da je v zadnjem delu prvenstva malce popustil in poskrbel za dramatičen zaključek, prišel v velikem slogu. Ne nazadnje je bila četa Diega Simeoneja, za katerega je to osma lovorika z Atleticom (dva domača ligaška naslova, po en pokalni in superpokalni ter po dve ligi Evropa in evropska superpokala), s čimer je najtrofejnejši trener v zgodovini kluba, na prvem mestu lestvice vse od devetega kroga naprej. »Da smo bili na vrhu toliko časa, je nekaj posebnega,« je poudaril tudi Simeone. »Vesel sem, da se ljudje veselijo v tako velikem številu in da smo jim po tako težkem letu prinesli nekaj veselja. Zasluga gre igralcem, posebej bi se zahvalil tistim, ki so igrali nekoliko manj. Tudi zaradi njih smo bili prava ekipa, ki je imela vseskozi jasen cilj.« Omenjeno slavje je dejansko potekalo v velikem številu, tako v Valladolidu, kamor so pripotovali številni navijači, kot v Madridu, zaradi neupoštevanja medsebojne varnostne razdalje zaradi koronavirusa pa je morala posredovati tudi policija.
Jasno, Simeone dobro ve, o čem govori, ko izpostavlja vse člane ekipe. A nekateri posamezniki so vendarle izstopali. In če je bil na eni strani igrišča to Jan Oblak, ki je osvojil četrto lovoriko s klubom in prvo prvenstveno, je bil na drugi zagotovo Luis Suarez, z 21 zadetki prvi strelec kluba, za katerega ima naslov, potem ko so se mu pred sezono pri Barceloni gladko odpovedali, še dodatno težo. »Atleticu bom vedno hvaležen, da je zaupal vame. Dali so mi priložnost, da lahko pokažem, da sem še vedno sposoben igrati na najvišji ravni,« je dejal Suarez, ki je po tekmi še dolgo sedel na zelenici, objokan in s telefonom v roki.
