Lanskega aprila smo objavili zgodbo Mohamada Alburaija, begunca iz Gaze, ki je v času prvega popolnega zaprtja države oskrboval rane Jaku ter drugim odvisnikom in brezdomcem. V zadnjem letu je še vedno opravljal enako prostovoljno delo. Z nahrbtnikom, polnim medicinske opreme, se je odpravil na ulice, previjal rane in se pogovarjal z ljudmi brez doma, s katerimi je spletel številne vezi. Zadnja dva tedna pa tega ne počne več. Ne zmore, ker izraelska vojska v Gazi napada šole, bolnišnice, ceste, stanovanjske stavbe… Sredi ognja je tudi njegova družina, žena in dva otroka. »Naj me nadomešča, sem prosil prijatelja, ki me je že prej spremljal pri oskrbi brezdomcev in se je tako naučil previjati rane,« je dejal.

Kako otroku pojasniti bombardiranje?

Potem je prekrižal roke, sklenil dlani in začel pripovedovati, v kakšnem položaju je njegova družina in še čez dva milijona ljudi, ki so na površini 365 kvadratnih kilometrov tarča bombardiranja in obstreljevanja izraelske vojske. »Imam najbolj gnusen občutek, kar sem ga kadar koli imel. Ničesar ne morem storiti. To me ubija,« je dejal, medtem ko je med govorjenjem nekajkrat globoko zajel zrak in ga potem tresoče izdihnil. »Kako lahko sedemletni hčerki pojasniš bombardiranje? Kaj naj bi ji rekel?« je dejal in dodal, da si njegova hči med spanjem z rokami zatiska ušesa, da ne bi slišala bomb. Vse od začetka izraelskih napadov ne spi več v svoji postelji, ampak na hodniku na vzmetnici, ker so ocenili, da je to najvarnejše mesto v stanovanju. K sebi so vzeli še družino Alburaijevega svaka, ker so rakete uničile njihov blok.

»Hčerka me je pred dnevi vprašala, zakaj sem ji lagal. Odvrnil sem ji, da ji nisem lagal. Potem me je vprašala, zakaj nisem izpolnil obljube, da bo družina prišla za mano. In zakaj nisem tam z njimi, če jih že nisem odpeljal iz Gaze. ’Kaj bomo pa zdaj? Umrli bomo,’ Stara je sedem let in takole govori,« je dejal Mohamad Alburai.

Če Izrael ne bi napadel Gaze, bi bila njegova družina verjetno ravno v teh dneh na poti v Slovenijo. Potem ko je zaprosil za združitev z družino, so že dobili potovalne dokumente, treba je bilo urediti le še nekaj logističnih zadev in zbrati denar za drago pot. Cestne povezave so pretrgane, do meje z Egiptom pa njegovo družino loči manj kot 50 kilometrov. »Bombardirajo vse, tudi taksije in druga vozila. Hotel sem prositi ljudi iz Rdečega križa, če bi jih lahko pripeljali do meje, a je tudi njim izraelska vlada ukazala, naj se ne premikajo. Ne vem, kaj naj naredim. Nočem izgubiti svoje družine.«

Verjame v človeka

Življenje v Gazi je bilo že pred zadnjimi napadi neznosno. Rakete so lahko priletele tudi v obdobjih, ko je preostali svet mislil, da tam vlada mir. Kot pravi, njegovi otroci še nikoli v življenju niso imeli elektrike več kot 24 ur skupaj. Obenem so ves čas zaprti v največjem zaporu na prostem, ki ga Izrael nadzira s kopnega, z morja in iz zraka. »Okupacija traja 73 let. Ljudje ne zdržijo več,« je dejal in se navezal na začetek zadnjega konflikta. Ta je vzklil po tem, ko je izraelsko sodišče v vzhodnem Jeruzalemu dovolilo izselitev več palestinskih družin iz hiš, v katerih so živele desetletja, kar je že vrsto let stalna praksa.

»Na Zahodnem bregu so vasi obkoljene z zidovi. V Jeruzalemu Palestinci plačujejo višji davek. Če hoče popraviti okno ali obnoviti hišo, mora le Palestinec zaprositi za dovoljenje. Po navadi po nekaj letih dobi negativen odgovor,« je pojasnjeval. kako deluje režim apartheida, nato pa pokazal fotografijo označene hiše v Hajfi. V zadnjih dneh je bilo več poročil, da v nekaterih izraelskih mestih judovski skrajneži označujejo palestinske domove.

Čeprav ve, kam vse to pelje, Mohamad Alburai noče izgubiti vere v človeka. »Razmišljati moramo humanistično. Potem bomo videli, da med ljudmi v resnici ni razlik in bomo lahko dosegli mir. Če narediš nekaj dobrega, se ti dobro vrne. Tako sta mi govorili babica in mama.«

Po tem načelu živi tudi v Ljubljani. In se mu je že vrnilo. Z Jakom sta postala prijatelja. »Rekel mi je, da me bo povabil v gore, ko se mu rane na nogah zacelijo. In začel se je zanimati za Palestino. Zadnjič mi je dejal, da se je Jezus rodil v Palestini in da smo pod okupacijo že od leta 1948.«

Mohamad Alburai upa, da bo svojemu prijatelju spet kmalu lahko oskrboval rane.