2. junija, ko se Sebastjanu Erženu izteče mandat vršilca dolžnosti direktorja Javne agencije za knjigo (JAK), ga bo na tem položaju nasledil nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. Ker na prvem rednem razpisu za mesto direktorja ni bil izbran nihče, ponovljeni razpis pa je pravkar v teku, ga je za to funkcijo predlagal svet JAK, vlada pa je imenovanje nedavno tudi potrdila. Na čelu JAK bo kot vršilec dolžnosti do imenovanja novega direktorja, a najdlje do 1. decembra. Ker pa Rupel, sicer tudi pisatelj, publicist in urednik, v zadnjih dveh tednih ni skrival, da bi ga položaj direktorja javne agencije zanimal predvsem zaradi častnega gostovanja Slovenije na frankfurtskem knjižnem sejmu, se mu najbrž obeta tudi direktorski položaj.
Tvegana politična špekulacija
»Kakšna je Ruplova vizija delovanja JAK, ne vemo, upam pa, da so ga o tem vprašali tisti, ki so ga predlagali in imenovali na to mesto,« pravi Dušan Merc, predsednik Društva slovenskih pisateljev, ki ga trenutno bolj skrbi odstop Amalije Maček z mesta kuratorice slovenske predstavitve v Frankfurtu. Skrb, ali je med številnimi izkušenimi samozaposlenimi in zaposlenimi akterji v založniški dejavnosti za to mesto najboljši prav Rupel, izražajo tudi v Društvu slovenskih književnih prevajalcev.
Pisatelj in prevajalec Andrej E. Skubic okoliščine ponazarja z anekdoto. Ko so v petdesetih letih za profesorja književnosti na Harvardu hoteli imenovati Nabokova, je Roman Jakobson izjavil: »Tudi če je pomemben pisatelj: ali to pomeni, da bomo v naslednjem koraku imenovali slona za profesorja zoologije?« Prepričan je, da JAK v tako zahtevnem času ne potrebuje direktorja, ki – kot je sam izjavil – 'ni strokovnjak za te urade, ki se s knjigo ukvarjajo pri nas'. »Priprave na frankfurtski sejem zahtevajo izredno operativnega, iznajdljivega poznavalca knjižnega trga, avtorskih pravic, novih bralskih medijev in tako dalje z jasno vizijo uspešnega prodora. Ob spoštovanju do Ruplovih intelektualnih kapacitet in brez vrednotenja njegovega svetovnega nazora ali zgodovinskih zaslug – tukaj je popolnoma bos. Njegovo imenovanje je zgolj posledica zelo tvegane in nespametne politične špekulacije večinskega dela članov sveta JAK,« dodaja.
Zgolj prepoznavnost ne bo dovolj
Slikovit je tudi Zdravko Duša, nekdanji dolgoletni urednik Cankarjeve založbe. »Čez pol ure oddajam prijavo za enajst kulturnih prireditev na natečaj, kjer bom dobil jurja, največ jurja in pol: 23 strani formularja plus finančni načrt, plus obvezne priloge, podpisi in štemplji. Petintrideset let sem stranka v postopku z raznimi nivoji kulturnega uradništva, direktor JAK je čisto pri vrhu srednje pomembnih,« pravi. Človeka nerad sodi pred nastopom funkcije: »A če se s tistim o nepoznavanju delovanja sistema ne dela norca, naj premisli, ali je primeren za Služabnika Ljudstva, kar državna uradniška funkcija je. Kot član skupine za pripravo slovenske predstavitve na bolonjskem knjižnem sejmu bi ga, zdaj ko je imenovan, prosil še, naj mesto vodje predstavitev na mednarodnih sejmih vrne Renati Zamida.«
»Šele z njenim prihodom je začela JAK zares opravljati svojo funkcijo, zlasti založniki, ki nismo v Ljubljani, v centru, smo končno začeli čutiti rezultate njenega dela, zdaj pa je bilo to prekinjeno,« pravi še Milena Pivec, direktorica mariborske založbe Pivec. »Ne dvomim, da imenovanje tako preizkušenega politika, kot je Rupel, prinaša prepoznavnost. A z vidika založnikov, ki si želimo resne prisotnosti v slovenskem in mednarodnem prostoru, so take politične poteze – Rupel dela na JAK po lastnih besedah ne pozna – izrazito nepremišljene,« dodaja.
Slabše izkušnje ima Brane Mozetič, pesnik in urednik založbe Škuc ter Centra za slovensko književnost. »Že prvi direktor JAK je začrtal avtokratsko vodenje, zadnja direktorica je bila pa šolski primer toksične moškosti. Vprašanje pri novem direktorju je le, ali bo področju knjige bolj ali manj škodil od prejšnjih vodstev,« primakne. »Čeprav živimo v zelo pokvarjeni družbi, bi pričakoval imenovanje malce bolj čistega kandidata, kar Rupel glede na pretekle dosežke gotovo ni,« namigne tudi na nekatere problematične odločitve, ki jih je kot ljubljanski župan sprejemal v sklopu projekta Evropski mesec kulture leta 1997.
