»EKO 8 je triletni presek dogajanja na področju vizualne umetnosti, v bistvu festival sodobne umetnosti, ki v našem mestu zagotovo manjka,« je prepričana vodja projekta, Simona Vidmar iz Umetnostne galerije Maribor. »Trienalov je danes, za razliko od 80. let, na pretek. Legitimnost jim daje njihova radikalna oblika, tema, s katero nagovarjamo občinstvo, ali tradicija. Mi smo gradili na slednji.«
Davnega leta 1980 je EKO trienale doživel svojo krstno izvedbo. V takratni Jugoslaviji je raziskoval stičišča med družbenoekonomskimi izzivi, okoljsko politiko in postkolonialno globalizacijo. »Danes je ta tematika vsakdanja, o njej vemo vse ali nič, pred 40 leti pa je to bila vizionarska poteza,« izpostavi Vidmarjeva. Trienale je zamrl 2006, njegovo obujanje so napovedali že lansko jesen z vrsto predavanj in razprav, spletno fotografsko razstavo z vodenji in predavanji, med drugim o zgodovini tekstilnega velikana ob Dravi.
Prošnja razmišljati zunaj sedanjosti
Po petnajstih letih mirovanja je v razmerah zaostrene podnebne krize in globalne pandemije trienale oživel pod naslovom Pismo za prihodnost. Tako ga je naslovil umetniški vodja EKO 8 Alessandro Vincentelli. Navdihnilo ga je besedilo spominske plošče, s katero so Islandci zaznamovali izgubo svojega ledenika Okjökull. Na plošči piše: »Okjökull je prvi islandski ledenik, ki je izgubil status ledenika. V prihodnjih dvesto letih mu bodo predvidoma sledili vsi naši ledeniki. S spomenikom javno naznanjamo, da se zavedamo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti. Samo vi veste, ali nam je to tudi uspelo.«
»Pismo za prihodnost je tudi prošnja, da začnemo razmišljati zunaj sedanjosti,« pravi Vincentelli. »Da zberemo dela, ki povezujejo generacije in širijo znanje. Spominska plošča, posvečena izgubi ledenika, nas katapultira naprej v prihodnost in hkrati opomni na preteklost. Da bomo novo stisko lahko razumeli, potrebujemo nove zgodbe in nove mite. Umetniki igrajo v najširšem smislu ključno vlogo pri pripovedovanju teh zgodb.« Avtor nekrologa ledeniku je Andri Snaer Magnason, ki ga bodo gostili na jutrišnji mednarodni konferenci z naslovom Radikalnim in kreativnim ekologijam naproti. Razpravo organizira Društvo Igorja Zabela za kulturo in teorijo.
Umetniški koruzni destilat stanja ZDA
V treh prostorih nekdanje tovarne MTT Melje, ki je bila zgrajena v 30. letih 20. stoletja in je del prvega industrijskega območja Maribora, so do 18. julija na ogled postavljene vizije več kot 25 mednarodnih in slovenskih umetnic in umetnikov. Maxime Berthou & Mark Požlep sta v ospredje svojega projekta postavila reko Misisipi, po kateri sta potovala z majhnim parnikom. »Okoli reke je eno izmed največjih območij pridelave koruze, zaradi česar je tako zelo onesnažena,« je razložil Požlep. Med potjo sta od pridelovalcev zbirala primerke sort posajene koruze, potem sta približno dve toni zrnja odpeljala v destilarno v New Orleansu, kjer so pridelali žgano alkoholno pijačo. »Ustvarila sva destilat najine celotne poti in stanja ZDA,« strni avtor.
Grško-nizozemski umetnik Antonis Pittas je prostorsko instalacijo zasnoval iz več kot 1500 rabljenih opek z napisi. Umetnica Danae Stratou, sicer partnerka nekdanjega grškega ministra Janisa Varufakisa, pa si je zamislila veliko instalacijo iz soli, podobno njenemu nedavnemu projektu v zapuščeni tovarni tekstila v grškem Patrasu.
