»Samo na papirju je namreč vloge in odnose, ki jih živimo, mogoče strogo ločevati in pustiti družinske težave doma in službene v službi,« meni dr. Damjana Pondelek, direktorica podjetja Urednica. Vsakdanje življenje piše drugačne zgodbe. »V težavah še nekako stopimo skupaj v službi in doma ali vsaj počakamo, da najhujša nevihta mine, ob prvem zatišju pa mnogi poskušajo najti tak ali drugačen izhod.« V družinskem okolju se to na koncu odrazi v ločitvah, v organizacijskem okolju pa z odhodi – na drugo delovno mesto, v dolgotrajno bolniško odsotnost, v nemogočo komunikacijo in delovne odnose, anonimke, sabotaže in podobno. Naši medosebni odnosi v času koronakrize so tako seštevek našega osebnega odzivanja in doživljanja ter tega, kako se z njo spopadajo drugi. »Če bi vsak znal poskrbeti za svoja čustva in odzive, bi bil stabilnejši, s tem bi bili naši odnosi bolj harmonični in manj obrambni ter reaktivni. Uravnoteženi možgani in živčni sistem posameznika gradijo drugačne odnose in družbo,« dodaja psihoterapevtka Petra Tekavec. A pot tja je dolga.

Tudi ko je hudo, se odločajmo zavestno

Vse, kar se nam hudega zgodi v službi, doma ali nekje vmes, vpliva na naš pogled na svet, odnose, komunikacijo in delo, ki ga poskušamo opraviti. To seveda ne pomeni, da smo nemočni. Nismo. Kako bomo delovali, je v vseh okoliščinah, tudi v najbolj negotovih in nenaklonjenih, stvar zavestne odločitve. Tudi v najtežjih situacijah se lahko odločimo, da želimo delovati v dobro nečesa, in tako tudi delujemo. V dobro partnerskega odnosa, družine, kolektiva ali druge skupnosti, ki ji pripadamo. Za to je potrebne veliko notranje moči, pomembna in dragocena je tudi zunanja podpora. V družinskem okolju spodbuda in podpora naših bližnjih in prijateljev, v delovnem okolju pa podpora in ustrezno vodenje vodstva. V delovnem okolju dobro vodenje naredi bistveno razliko ter omogoča povezanost in sodelovanje kolektivov in posameznikov tudi v času negotovosti, ko ljudje nismo celi. Nekatere razpoke so vidne navzven oziroma zanje izvemo, denimo ločitev, bolezen, finančna stiska, lahko pa te in druge stiske soljudi ostajajo skrite. Naloga vodje je, da gradi organizacijsko kulturo, znotraj katere so sodelavci spoštovani, cenjeni, varni in sprejeti, obenem pa – najbolj učinkovito gre z zgledom – spodbuja sodelavce, da delujejo in sodelujejo skladno z vrednotami in poslanstvom organizacije, četudi zunanje okoliščine postavljajo številne ovire. Znotraj spodbudne in sodelovalne organizacijske kulture je bolečino in težave sočloveka mogoče in dovoljeno opaziti ter ponuditi pomoč in spodbudo, da bo bodo lahko posamezniki in ekipe ostali čim bolj celi in bodo tudi naloge kljub težkim življenjskim zgodbam in okoliščinam opravljene in poslovni cilji doseženi,« sklene dr. Pondelkova, svetovalka vodstvom in kolektivom, podjetjem in organizacijam pri krepitvi odnosov in vodenja, upravljanju sprememb in kriznih situacij ter v drugih zahtevnih okoliščinah.

Stisk je več, rešitev pa nimamo

V porastu so ločitve in razveze, ki veljajo za eno najbolj stresnih situacij v življenju. Kako takšne okoliščine odsevajo v organizacijah, kjer so ti ljudje zaposleni? »Ločitve in razveze so rezultat tega, da so bili ljudje v koronakrizi bolj obremenjeni, doživljali so več stisk, nikjer pa se ne učimo, kako se z njimi spopadati, kako sebi pomagati tako čustveno kot mentalno. Vidimo lahko, kako ranljivi in neopremljeni smo. To je rezultat kolektivne napačne strategije,« opaža Tekavčeva, psihologinja z dvojnim magisterijem z Univerze Columbia, certificirana integrativna mednarodna psihoterapevtka in trenerka za osebnostni razvoj. Meni, da se v zahodnih kulturah poudarja zgolj razvoj leve možganske hemisfere, logičnega in analitičnega razmišljanja, desna hemisfera vključno s čustvi pa ostaja zanemarjena in nepomembna. A tega v nedogled enostavno ne moremo zanemarjati. Počutje posameznika se razliva tudi v delovno okolje in na druga področja v življenju. Ne moremo narediti reza, to je osebno in to je profesionalno. »Tukaj vidim veliko priložnost za podjetja, če želijo resnično podpreti zaposlene in s tem tudi podjetje, da zaposlenim omogočijo izobraževanja na področju osebnostne rasti in osvajanja veščin za čustveno in mentalno regulacijo.« Vodjem svetuje, naj predvsem spremenijo razmišljanje, da bi morali zaposleni popolnoma ločiti osebne težave od službenih. »To je tako, kot bi rekli, da čustva ne smejo obstajati, za kar pa vemo, da ni mogoče.« Smotrno bi bilo, da je v osebni komunikaciji med vodjem in zaposlenim prostor za vprašanje o tem, kako je in ali kaj potrebuje. Da podjetja sodelujejo s psihologi. »Skrb za blagostanje in počutje zaposlenih se povrne stokratno.« Povečajo se lojalnost, zadovoljstvo, občutek razumevanja in videnosti. Oseba bo občutila, da za podjetje ni le številka. Zaposleni bo tako imel vse pogoje, da da pri svojem delu maksimalno od sebe in goji produktivne odnose. »Zgradile se bodo niti, ki bodo še globlje povezale podjetje in zaposlene.« Spremenila se bo organizacijska kultura, ki bo cenila človeško ranljivost, odgovoren in sočuten odnos do zaposlenih in družbe.

Kaj lahko naredimo sami, tukaj in zdaj?

Ko doživljamo čustveno težko situacijo, si lahko tega ne priznamo, jo ignoriramo ali pa nas popolnoma povozi in imamo občutek, da nanjo nimamo vpliva. To sta dva ekstrema. Srednja in zdrava pot pa bi bila, da prepoznamo, da nismo dobro, in glede tega nekaj ukrenemo. V bistvu je treba biti tudi do čustvenih izzivov praktičen in konkreten. »Američan bo recimo takoj poiskal pomoč ali vsaj razmišljal o tem, da bi se bilo dobro pogovoriti s strokovnjakom oziroma nekom, ki ima o tem izkušnje in mu lahko svetuje. Mi pa se v tem 'tenstamo', sploh ne pomislimo, da so opcije, da ni treba, da se s tem spopadamo sami,« pravi Tekavčeva. Ker nimamo veščin, nekdo več, drugi manj, v splošnem pa je psiha kompleksna stvar in se z njo ukvarjati sam ni tako preprosto. Potrebujemo nekoga, da nas usmeri s pravimi vprašanji, da nam pomaga, da se začenjamo čutiti in zavedati sebe, da nam pomaga zgraditi veščine, da bomo lahko sebi pomagali in postali sam svoj terapevt. »Čustveno-mentalna odpornost pomeni ravno to, da lahko zaznamo svoje notranje stanje, da ga znamo raziskati, razumeti, da se lahko nanj odzovemo sočutno in da v zadnji etapi ponovno najdemo notranje ravnovesje,« dodaja Tekavčeva. Je nekaj, kar počnemo redno, da smo v stiku s seboj vsak dan, in tako ne ukrepamo samo, ko se počutimo res slabo, temveč se zavestno odločimo, da se želimo posvetiti sebi in svojemu počutju. Veliko časa posvečamo urejanju zunanjosti in drugim, če bi vsaj polovico tega časa namenjali sebi, bi bilo naše počutje in življenje popolnoma drugačno.