Pa poglejmo. Pri četverici srednjeevropskih voditeljev (Janša, Kurz, Orbán, Babiš) ni izjeme – vsi štirje so zagovorniki tako imenovanih »tradicionalnih evropskih vrednot«, med katere očitno prištevajo tudi korupcijo, škandale in afere, saj so prav vsi vsaj do kolen, če ne že do vratu pogreznjeni vanje. Prav tako gre pri vseh štirih voditeljih za možakarje, ki postanejo izredno nezadovoljni, ko mediji o njih pišejo v kritični luči, hkrati pa pod bremenom obtožb o nezakonitih ravnanjih ponosno razlagajo, kako nimajo nikakršnega namena odstopiti, kar je po njihovo samo po sebi umevno, češ, »jaz sem šef, kaj mi pa morete«.
Podobnosti se ne končajo pri osebnostnih lastnostih šefov izvršilne oblasti. Ko gre za evropske in svetovne zadeve, je prav tako veliko enotnih nastopov. Ko se je Češka zapletla okrog evropskega programa za solidarnost pri razdelitvi covidnih cepiv, sta Slovenija in Avstrija takoj priskočili na pomoč. Medtem ko se svet in Evropa trudita storiti nekaj v zvezi z nasiljem na Bližnjem vzhodu, Slovenija, Avstrija in Češka izobešajo izraelske zastave na uradnih objektih, Madžarska pa kar direktno blokira skupno izjavo članic EU o situaciji na območju Gaze. Poleg tega v luči prej omenjenih »tradicionalnih evropskih vrednot« te države igrajo tudi vlogo neupogljivih braniteljev Evrope pred ljudmi, ki bežijo pred vojnami, lakoto ali svojimi oblastmi.
Glede na te podobnosti bi bilo skoraj smotrno razmisliti o zamisli, da bi šli lahko še korak dlje v preteklost. S ponovno združitvijo Avstro-Ogrske (Slovaško in Transilvanijo bodo že Čehi in Madžari nazaj »zrihtali«) bi zelo oklestili državni aparat, kar pomeni, da bi bilo več davkoplačevalskega denarja na voljo za bolj pomembne stvari, kot so uravnoteženost medijev in nakup vojaške opreme. Izredno bi olajšali življenje delavcem migrantom, ki po novem ne bi več hodili na delo prek meje, s tem pa bi se izognili nadlogam okrog covidne birokracije in kalvariji okrog dvojnih obdavčitev. Pa še močna, velika država bi postali, zato bi nas Bruselj končno moral vzeti resno. Kaj Bruselj, vsemu svetu bomo izprašili hlače.
Težava seveda nastopi ob dejstvu, da bi tak velik dogodek zahteval kar največjo usklajenost in strašljivo količino uradnih dopisov. In kot vemo, vsaj eden od omenjenih štirih mož v svojih šestdesetih še vedno ni pogruntal, kako razrešiti nedoumljivo zagonetko, ki sliši na ime »pisemska ovojnica« – še zlasti če v njej tiči uradni dopis.
Matic Smolej, Zürich