Jean-Claude Juncker je nekoč odkrito dejal, da pod njegovim vodenjem evropske komisije ne bo širitve Evropske unije. Ursuli von der Leyen tega niti ni treba reči. Finančna, migracijska in epidemična kriza ter brexit so to temo na evropski ravni potisnili daleč v ozadje, zlasti migracijska in epidemična pa sta tudi razgalili odnos prostora Evropske unije do Zahodnega Balkana, ki ga očitno ne razume kot (potencialni) integralni del samega sebe. Fraza, da je EU utrujena od širitev, je zguljena, a tudi resnična, saj ni nikjer navdušenja iz 90. let, ne v javnosti ne v politiki. Odsotnost prvotno najavljenega francoskega predsednika Emmanuela Macrona na včerajšnjem vrhu procesa Brdo-Brioni na Brdu pri Kranju je po svoje simptomatična. Brez zavzetosti Francije in Nemčije nove širitve ne more biti. A ne gre le za širitev, do katere je dolga pot, gre za sam proces in pripravo terena zanjo, kar bo v vsakem primeru zahtevalo žrtvovanje določene mere političnega kapitala. Zdaj, ko sta obe državi v predvolilnem obdobju, tega sploh ni pričakovati, a je vprašanje, ali ga bodo pripravljeni vložiti volilni zmagovalci in predstaviti proces kot potrebni zaključni korak integracije Evrope.
Proces Brdo-Brioni oziroma Slovenija in Hrvaška kot njegovi sovoditeljici te vloge ne moreta prevzeti zaradi premajhne politične teže v Evropski uniji. Lahko pa sta...
