Leta 2008 sta bila 3202 mrtva in ranjena na palestinski strani, 853 na izraelski. Leta 2009 je bilo to razmerje 7460:123, leta 2014 denimo 19.860:2796, leta 2018 (najbolj krvavo leto doslej) 31.558:130, kar pomeni 243 pobitih ali ranjenih Palestincev na enega Izraelca, in leta 2020 2781:61. Skupno je bilo tako v 12 letih ubitih ali ranjenih 120.286 Palestincev in 5887 Izraelcev – razmerje: 20 proti 1.

In letos? Bomo še videli, a že po prvih izmenjavah sovražnosti na relaciji Izrael–Gaza se slika ponavlja. Goljat proti Davidu in v samem Izraelu tudi linčanja tam živečih Arabcev s strani židovskih skrajnežev, ki jih policija komajda kroti, ko jih že ne tolerira.

Ne pozabimo, da se vse to dogaja, ker Izrael vztrajno zavrača, kar zahteva mednarodna skupnost že od leta 1967, ko je Izrael okupiral palestinska ozemlja, in sicer, naj prekine politiko širjenja naselbin na tem prostoru, kar velja tudi za vzhodni Jeruzalem. Zadnja relevantna resolucija varnostnega sveta Združenih narodov s 23. decembra 2016 – oštevilčena 2334 – jasno izpove, da OZN ne bo priznal nikakršne spremembe meja iz leta 1967, razen onih, ki bodo dogovorjene na pogajanjih. Poudarja tudi, da je prekinitev vsakršne kolonizatorske dejavnosti s strani Izraela nujna za ohranitev solucije dveh držav, in poziva h korakom v nasprotno smer.

Ob vsem tem, ko je vsakomur jasno, kdo nosi prvinsko in glavno krivdo za kri, ki znova teče v Gazi in tudi Izraelu, pa na pročelju vladnih poslopij v Ljubljani ob slovenski in evropski visi od minulega četrtka tudi izraelska zastava v znak solidarnosti z Izraelom, z Golijo. Nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem o tem prebral in videl slike ter posnetke, kljub temu da mi je bilo že od njenega ustoličenja jasno, kako bo na izraelsko-palestinski spor gledala Janševa ekipa. Je še svež spomin na slovensko glasovanje proti resoluciji Svetovne zdravstvene organizacije o pomoči sestradanim Palestincem v Gazi pod izraelsko okupacijo in na tesno prijateljevanje Janše z Netanjahujem ob njegovem nedavnem obisku v Izraelu. A da bi naš premier, ki stavi, kot sam pravi, na vladavino prava kot prioriteto skorajšnjega slovenskega predsedovanja EU, šel tako daleč, z neposredno in odkrito podporo izraelskemu kolegu, kršitelju resolucij VS OZN, ob njegovih najnovejših zločinskih korakih zoper Palestince, nisem niti slučajno pričakoval.

Povsem upravičena je zgroženost palestinskega veleposlanika, pristojnega za Slovenijo s sedežem na Dunaju, ki je zavoljo enakega početja okaral tudi avstrijsko in češko vlado. »Palestinska stran ima veliko civilnih žrtev. Več kot 30 otrok je bilo ubitih, prav tako veliko žensk. Izražanje solidarnosti in empatije zgolj z izraelskimi žrtvami ali Izraelom je rasizem. To je politika nadvlade bele rase, ki je ne moremo sprejeti in jo najostreje obsojamo!«

Ne morem ne soglašati z njim in se kot državljan Republike Slovenija sramovati ter spomniti nepoučeno, zmedeno ali nezainteresirano slovensko javnost, da je tokratni požar izbruhnil po tem, ko so judovski priseljenci, skladno s politiko Netanjahujeve vlade širjenja naselbin na palestinskih ozemljih, to, kar – še enkrat! – OZN obsoja in prepoveduje, ob asistenci izraelske policije pričeli nasilno deložirati palestinske družine iz njihovih hiš. Doslej so si sami gradili naselja. Tokrat pa kar v že zgrajeno, četudi tuje. Nezaslišano s strani židovske države, ki ima za seboj enako hudo zgodovino pregona, trpljenja in prenašanja in ve, kaj pomeni izgon iz lastnega doma. A še bolj nezaslišano je to, kar v zvezi s tem počne naša vlada. Pa ni nepomembno, da nas s takim ravnanjem izpostavlja tudi arabskemu ekstremizmu.

Aurelio Juri, Koper