Nagrada skupine OHO, osrednja nacionalna nagrada za sodobno vizualno umetnost, namenjena mladim umetnikom do 40. leta, je minuli konec tedna pripadla Lene Lekše. Diplomirana kiparka, ki na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje končuje magistrski študij, je v preteklosti nase večkrat opozorila z ustvarjanjem kompleksnih fiktivnih svetov, denimo fiktivne gore Geenberg; ta je na googlovem zemljevidu obstajala kar 24 ur, preden so jo odgovorni odstranili, na wikipediji pa je domovala dva tedna, preden so administratorji ugotovili, da gre za nakano.
Nagrajeno delo Strategije požvižgavanja je zvočna instalacija, nastala ob istoimenski razstavi, ki jo je imela avtorica lani v galeriji Alkatraz. Gre za polurni posnetek žvižganja množice žvižgačev na platformi zoom, saj je bil umetničin cilj v proces nastajanja umetniškega dela vključiti čim več ljudi. Žvižganje je kot umetniški izraz v kulturnih ustanovah pravzaprav prepovedano, avtorica pa to spontano in naključno, včasih domala banalno gesto obravnava tudi kot simbolni izraz svobode ali celo upora. »Avtorica brez besed, precizno in kritično obravnava specifične okoliščine dela v dobi pandemije. Delo je pogumno, humorno in kritično hkrati,« je ocenila žirija. Nagrada OHO bo Lene Lekše prinesla dvomesečno umetniško rezidenco v New Yorku, nato pa še samostojno razstavo v Ljubljani.
Igra spominov
Razstavni prostor Galerije P74 sicer naslednjih deset dni vabi tudi na ogled projektov preostalih nominirancev. Neja Tomšič se predstavlja z video esejem Delavci zapuščajo tovarno, v katerem se naslanja na enega prvih posnetih filmov, in sicer kratki film Odhod iz tovarne bratov Lumière iz leta 1895. Oba namreč uvodoma prikazujeta odhod delavcev z dela; v primeru pionirskega filma gre za tovarno na obrobju Lyona, v primeru eseja Neje Tomšič, ki med drugim tematizira izkoriščanje delovne sile, pa za tržiško ladjedelnico Fincantieri.
Vizualni umetnik in fotograf Jošt Franko se v svojem delu Jokers ponovno posveča socialnim vprašanjem. Namesto fotografij iz begunskih taborišč, ki zadnja leta še posebej pogosto polnijo naše vizualne zaznave, razstavlja kolaže iz igralnih kart, ki sodijo med redke osebne predmete beguncev; policija jim najpogosteje odvzame vso lastnino. Z minimalistično umetniško gesto tako – »Vse to je samo del igre« – spomni na trpko igro usode v življenju mnogih beguncev.
Dalea Kovačec, sicer slikarka, je v galerijo postavila interaktivno instalacijo Mnemomat, s katerim nadaljuje raziskavo vpliva fotografije na spomin v posameznikovem življenju. V času, ko so nas izolacija, samota in prepoved druženja kolektivno premaknili v obdobje, v katerem primanjkuje spominskih sider na sicer običajne skupnostne dogodke, je ustvarila preprost stroj; narejen je iz recikliranih materialov. Ko obiskovalec sede vanj in se v njem fotografira, Mnemomat njegovo podobo vstavi v naključno fotografijo nekega skupinskega dogodka iz prvega ali drugega vala epidemije. »Mnemomat za uporabnika ustvari spomin na dogodek, ki ga ni nikoli doživel, na čas, ki ne obstaja,« še sklene umetnica.
