»Najlepši trenutki v jamarstvu so zagotovo tisti, ko si na sledi novi jami. Na stotine ur svojega časa vložiš v kopanje rova, ob tem pa sploh ne veš, kam te bo pripeljal,« pripoveduje Matej Zalokar. »Včasih se ti ne odpre nič. Včasih pa – ogromna dvorana z brezni, kapniki, notri je deroča voda, vse bobni … To je hkrati zelo pomirjajoče in zelo impresivno. Zaveš se, da si le majhen, zelo majhen delček sveta. Takšni trenutki te navdajo s posebnim zavedanjem samega sebe.«
Matej Zalokar pripomni, da so jamarji »malo posebna vrsta ljudi«. Svoj čas radi preživljajo v naravi, hkrati pa jih druži neizmerna strast po raziskovanju. »Na Rakeku je jamarsko društvo eden od načinov druženja med domačini. Povezuje šport, ljubezen do narave in delovanje za skupnost. Lepo je, ker smo generacijsko zelo mešani. Na Osnovni šoli Rakek izvajamo jamarski krožek, zato so z nami šolarji od prvega do devetega razreda, pa srednješolci in študenti, medtem ko so najstarejši aktivni člani stari čez 70 let.«
S tovarištvom v novi svet
»Mogoče je jamarstvo manj popularno kot drugi športi, saj se jamarji le redko kažemo navzven. Smo bolj pod zemljo,« se pošali Matej Zalokar. »A jamarstvo človeka opremi z znanji in spretnostmi, ki jih je drugje težko dobiti v tako celostni obliki. Pri ljudeh, ki so že dolgo jamarji, opažam, da je večina zelo vztrajnih. Jamarji smo tudi zelo samostojni, a obenem izrazito tovariški. Brez ekipnega duha jamarstvo ne obstaja. V jamo gresta zmeraj skupaj vsaj dva človeka, ki se drug na drugega popolnoma zaneseta. Če si jamar, si tudi tabornik, pogosto prespimo zunaj, tudi v jamah, potrebujemo dobro orientacijo. Zraven so še športni izzivi, radovednost in lepota raziskovanja, zato mislim, da lahko v jamarstvu čisto vsak najde kaj zase.«
Sam se zadnje čase veliko ukvarja z jamarsko dokumentarno fotografijo. »Zanima me tudi povezanost jam in našega odnosa do smeti. Opažam, da so vse smeti, ki smo jih v jame odvrgli v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja, še vedno v jamah. Situacija se je opazno izboljšala, odkar imamo centre za odvoz odpadkov. So pa še zmeraj vroče točke, kjer ljudje še danes mečejo smeti v jame.«
V društvu izvajajo raznolike aktivnosti. »Poklicno delujemo v raznolikih smereh, nekateri člani so strojniki, računalničarji, elektrotehniki in kdaj pade tudi kakšen tehnični izum, recimo pri izdelavi naglavnih luči! Sicer pa izvajamo izobraževalno dejavnost, nekateri člani društva smo jamarski reševalci, ukvarjamo se s potapljanjem, v okviru Jamarske zveze organiziramo čistilne akcije, ali pa delujemo bolj na akademskem nivoju: raziskujemo, kaj se z jamami dogaja skozi čas, spremljamo ledenike in opazujemo, kako v jamah ta led izginja. Pogosto sodelujemo s kolegi iz drugih društev, se jim pridružimo na raziskovanjih ali odpravah.«
Matej Zalokar rad izreka poetično trditev, da so jamarji raziskovalci nekoristnega sveta. »Kot jamar se seveda ne morem strinjati, da je ta svet nekoristen. Njegovo raziskovanje je zelo pomembno na več ravneh.«
Kdor išče …
Kaj torej narediš, da bi našel novo jamo? »Spremljaš teren, prečesavaš gmajne in si na podlagi geologije in vodnih povezav ustvariš idejo, kje bi se pod zemljo morala skrivati jama. Nato pa vložiš ogromno časa, da svojo teorijo potrdiš v praksi!«
»Odkrivanje neznanih jam je skozi čas potekalo zelo različno,« pojasnjuje Matej Zalokar. »Na začetku jamarstva so odkrivali velike vhode. Jamarji so slišali med ljudmi, aha, tam je ena velika jama, in so šli pogledat. Naslednja generacija je vhode odkrivala tako, da je iskala, kje voda ponikne ali pride na plano. Kasneje – govorimo o razmikih po petdeset, sto let –, je prihod tehnike v visokogorju povzročil, da so šli jamarji v hribe ter tam iskali velika brezna in vhode. Moderni jamarji pa so začeli iskati s pregledovanjem terena. Kjer je apnenec ali dolomit, preiskuješ teren, dokler ne najdeš vhoda v novo jamo.«
Tako je šlo do konca 20. stoletja, ko je takih jam preprosto: zmanjkalo. »Potem smo začeli jame odkrivati z zimskim iskanjem dihalnikov.« Dihalnikov? »Pozimi je zunanja temperatura pod ničlo, v naših jamah pa je stalna temperatura okrog osem stopinj Celzija. Dihalnik pomeni, da topel zrak iz jame izhaja na površje. Ko krajino prekrije sneg, je povsod belo, le tam, kjer je kraški objekt, kaverna ali jama, nastane zaplata stopljenega snega. Pridemo, odkopljemo … In mogoče najdemo majhno jamico, mogoče pa ogromen sistem.«
V zadnjih letih zaradi tehnologije LIDAR spremljamo novi preboj v odkrivanju neznanih jam. »Sateliti po vesolju spuščajo na tla laserje in dobijo razlike višinskih točk. Ob tem se včasih pojavijo anomalije: teren je povsod na ničli, imamo pa točko, kjer je minus petnajst metrov ... To je lahko jama. Zdaj se torej gremo digitalno jamarjenje. Ko pa nam bo zmanjkalo tudi teh jam … Bodo nove generacije našle nove načine iskanja,« se nasmeje Matej Zalokar.
