Zato je pomembno dati ljudem možnost izbire – denimo čakalna doba za cepivo AstraZenece je dva dni, čakalna doba za Pfizerjevo je dva meseca. Seveda je čakanje po mojem mnenju veliko tveganje in vsak dan, ko nisi cepljen z enim od cepiv, je tveganje za bolezen. Na tak način lahko gradimo zaupanje. Ampak ob koncu bomo krivi mi, ne ljudje, ki imajo pomisleke. Enostavno bomo lahko le ugotovili, da nismo dovolj dobro razložili, zakaj je tveganje pri cepivu AstraZenece v resnici tako majhno, da korist pretehta, zato je človeka pač strah. In če cepiva so na voljo, je odločitev o ponujeni izbiri na mestu. Večer v soboto
Nepreslišano: Mario Fafangel, vodja centra za nalezljive bolezni NIJZ
Sedaj, ko imamo sistem, vzpostavljeno naročanje in dobave, sedaj je treba vzpostaviti pozitiven pritisk – precepimo se čim prej. Sledi več korakov – dostopnost ni več problem oziroma kmalu več ne bo, težava bo verjetno aplikacija cepiva zaradi zagotavljanja zdravstvenega kadra za cepljenje, ampak cepilni centri in zdravstveni kader so pripravljeni dati vse, da se maksimizirajo kapacitete. Ključna je/bo odločitev posameznika za cepljenje. Tukaj lahko naredimo več stvari in prva je transparentna komunikacija. Dal sem tudi pobudo, da se, glede na cepiva, ki jih imamo sedaj v večjih količinah, začne razmišljati o tem, da bi se lahko vsak odločil, s katerim cepivom želi biti cepljen. Posameznik ima o covidu in sploh cepljenju zelo močno mnenje. Ko je cepivo na voljo, je treba dobro razmisliti, koliko truda je vredno vlagati v prepričevanje, da se cepijo prav z določenim cepivom, kajti gre za ljudi, ki bi se sicer cepili, bi se pa želeli zaradi bolj ali manj utemeljenih razlogov cepiti z enim ali drugim cepivom.
