Kritika avtorskega projekta Slaba družba: Vse tisto, kar v gledališču ni predstava
Avtorski projekt Slaba družba v zasnovi in izvedbi Vita Weisa je pravzaprav predstava, ki to hkrati tudi ni. Vsaj ne na način, da bi hotela posredovati neko »zgodbo« (četudi to nikakor ne pomeni, da nima vsebine ali razvojnega loka) oziroma nekaj »predstavljati«, še najmanj kaj »zunanjega«. Povedano drugače, to je gledališki dogodek, ki se ukvarja zgolj s samim seboj – torej z gledališkim dogodkom kot takšnim, z njegovimi pogoji in možnostmi, s preizkušanjem najbolj temeljnih orodij uprizarjanja ter njihovih razmerij; raste izključno iz sebe in se vase tudi vrača. Tovrstna »zaprtost« na prvi vtis deluje celo nekoliko brezbrižno do gledalca, kolikor se uprizoritev pač ne trudi, da bi mu ponudila kaj posebno »oprijemljivega«; izrečena ni niti ena beseda, vse, kar je, je gola prisotnost predmetov in telesa v prostoru, ki se postopno prepletejo v nizu odrskih podob, »dejanj« in kompozicij, za katere se dozdeva, da so zgnetene zlasti okoli enega vprašanja – kako malo je dovolj, da nastane gledališki prizor? Toda ravno ta »pomenska« razprtost obenem zahteva dejaven pogled, interpretativni »vložek«, ki osmisli tudi gledalčevo navzočnost.
Vito Weis v avtorskem projektu Slaba družba skozi izčiščen, zgolj gledališču lasten jezik spregovori o vsem, kar je pred (in za) vsako uprizoritvijo. (Foto: Nada Žgank)
Kaj torej vidimo v dvorani Nove pošte? Na prizorišču v skladu s samonanašalno naravo predstave ni ničesar, kar ne bi že sicer spadalo tja: tu so lestev, grmada zlož...
Najboljši slovenski kajakaš Peter Kauzer bo še enkrat več London zapustil slabe volje. Na svetovnem prvenstvu v slalomu na divjih vodah se mu finalna...
Za člani medvoške težkometalne zasedbe Metalsteel je po šestih letih brez počitka spet uživaško poletje. Potem ko so prejeli posebno priznanje Občine...