Takrat se je Jambrek širokoustil, da je nastanek njegovih zasebnih fakultet (»Nova univerza«) primerljiv z nastankom Nove revije. Ker se z začetkom njihovega ustanavljanja vsi niso strinjali, je to primerjal s »svinčenimi časi ustanavljanja Nove revije«. Spomenka Hribar je bila med 60 podpisniki pobude za ustanovitev Nove revije. Takole se je takrat v intervjuju za Sobotno prilogo odzvala na Jambrekova sprenevedanja in manipulacije: »Jambrek namreč sploh ni bil podpisnik pobude za Novo revijo, še več, tedaj je bil na ideološko nasprotnih, partijskih pozicijah; torej gre ob njegovem kitenju z etičnostjo drugih oziroma ob njegovi zlorabi nekdanjega imena Nove revije za dvojno neetično in posledično tudi nemoralno, tajkunsko početje.«
Jambrekove partijske pozicije: član univerzitetne konference Zveze komunistov, sekretar aktiva delavcev partijske celice Pravne fakultete, ustanovitelj in prvi predsednik marksističnega centra Pravne fakultete, član partijskega komiteja občine Ljubljana Center.
In še tole lahko preberemo v Mladini:
»Njegov prvi opazni civilnodružbeni prispevek je bil objavljen leta 1986 v 57. številki Nove revije. Takrat se je znašel v nenavadni situaciji: predsedstvo Zveze komunistov Jugoslavije je zahtevalo politični obračun s pisci Nove revije, obenem pa je finančno podpiralo vsejugoslovanski projekt z naslovom Klasno biće savremenog jugoslavenskog društva i djelovanja Saveza komunista Jugoslavije, pri katerem je sodeloval tudi Jambrek. Komuniste je uradno zapustil razmeroma pozno, leta 1989, ko so na Slovenskem delovale že tri demokratične politične zveze – Omanova Kmečka zveza, Tomšičeva Socialdemokratska zveza in Ruplova Slovenska demokratična zveza, pri ustanavljanju katere je sicer sodeloval tudi sam.«
Kolikor vem, ni Jambrek nikoli izpodbijal navedenih trditev Hribarjeve in Mladine. Za Petra Jambreka in druge »očete slovenske demokracije«, Dimitrija Rupla, Ernesta Petriča, Janeza Janšo, in manjše kalibre, kot so Milan Zver, Vinko Gorenak, Zvonko Černač, Tone Jerovšek, Tone Krkovič, Barbara Brezigar, Andrej Šircelj, niso bila »svinčena« ne šestdeseta, ne sedemdeseta in ne osemdeseta leta. Nasprotno, ta leta so bila zanje leta udobnih kariernih začetkov v varnem naročju Zveze komunistov. Kdor hoče kaj vedeti o »svinčenih letih«, naj se pozanima o Jožetu Pučniku, Francu Miklavčiču, Tinetu in Spomenki Hribar, Francetu Bučarju, Veljku Rusu in mnogih drugih, ki so imeli velike težave, medtem ko so Jambrek in drugi zgoraj našteti živeli v »coni udobja«.
In te »svete krave«, »lažnivi preroki« in »majski hrošči« slovenske osamosvojitve nam bodo danes pridigali o partijskem terorizmu in protestniškem »rjavosrajčništvu«? A jih ni v času njihovega partijskega staža nič bolelo, da so nasledniki zločinske organizacije krvavih rok? A se bodo res kar naprej izgovarjali, da se takrat drugače ni dalo? Ko pa so resnični disidenti, družbena gibanja, mediji, kot sta bila Tribuna in Mladina, subkulturna in umetniška gibanja in nazadnje Odbor za varstvo človekovih pravic pripravili teren – takrat pa so dvignili glave, se »čudežno spreobrnili« in se, kot leta 1941 Komunistična partija, zavihteli na čelo široke fronte za osvoboditev izpod komunizma. In si jo prisvojili.
Te neokrnjene biografije »junakov slovenske pomladi« naj raziščejo raziskovalni novinarji in jih objavijo vsakič, ko se obnašajo in govorijo, kot da so neizmerno trpeli pod komunizmom ali pa se čudežno rodili v letih 1988 do nastanka samostojne države ter jo naravnost iz zibke, nedolžni in sveži, tako rekoč ustvarili (imenik teh imenitnežev in začetni zbir informacij najdete na https://www.mladina.si/189499/nosili-so-rdece-zvezde/). In ponovno: kot vem, dejstev, ki so tam navedena, nihče od naštetih nekdanjih komunistov ni demantiral.
In ko bodo svojo brezmadežno predanost resnični demokraciji ponovno prodajali Evropi, vse, ki mislijo drugače in si upajo govoriti naglas ter protestirati, pa razglašali za čisto zlo, naj se te biografije prevedejo in pošljejo vodilnim evropskim medijem in evropskim institucijam.
MARJAN GEOHELLI, Vrhnika