Kdor misli, da lahko vnaprej napove izid neke bolezni, je bodisi diletant bodisi nevednež

Kot zdravnik se ne moreš zanesti le na imunski sistem

Četudi se nekateri ukrepi zdijo še tako »brezvezni«, vsak ukrep, s katerim omejujemo ali preprečimo stike med bolnimi in zdravimi, nekaj prispeva k zamejevanju širjenja okužb in obvladovanju epidemije. In ne »lapati« o ustrahovanju, nesorazmernosti ukrepov in podobnem. Verjamem, da nikomur ni lahko, če se mu omejuje svoboda gibanja ali mu kakšni drugi omejevalni ukrepi jemljejo druge svoboščine. A zakaj morajo tisti, ki potujejo na endemična območja rumene mrzlice (zlasti v tropsko Afriko in Južno Ameriko), biti cepljeni, ali zakaj tisti, ki potujejo na območja endemične malarije, preventivno jemljejo antimalarike, če so pametni? Druga možnost je, da tvegajo in se zanesejo na lastni imunski sistem, potem pa bo, kar bo. Kot zdravnik pa ne moreš sprejeti logike, da se zanašaš samo na svoj imunski sistem. Tako gledanje je nestrokovno in škodljivo, ker ima vpliv na tiste, ki verjamejo v teorije zarot in so proti preventivnim ukrepom, ki jih, kolikor je le mogoče, upošteva ves svet.

Za vse nalezljive bolezni velja, da ne zbolijo vsi, ki so okuženi, in da ne zbolijo vsi z enako klinično sliko. Tudi pri boleznih, o katerih mislimo, da že veliko vemo, nas vedno znova in znova preseneča, kako lahko neka ozdravljiva bolezen pri nekaterih ljudeh poteka s težko klinično sliko, pri nekaterih pa z lahko. Nekateri tako radi opletajo s pojmi in rečejo, da imamo ljudje pač različno odziven imunski sistem. To je najbrž res, ni pa načina, kako ugotoviti, kakšen je imunski sistem posameznika. Kdor misli, da lahko vnaprej napove izid neke bolezni, je bodisi diletant bodisi nevednež.

O nekaterih stvareh lahko samo posredno sklepamo na podlagi izkušenj, objektivnih meril pa ni. O našem imunskem sistemu lahko sklepamo na podlagi koncentracije protiteles po preboleli okužbi ali cepljenju ali na podlagi števila levkocitov v naši krvi. Tako so, denimo, bolniki z znižanim številom levkocitov bolj dovzetni za težak potek okužb. Ali drug primer: strokovna napaka je, če človeku s poškodbo (tudi če samo stopi na žebelj) ne vbrizgamo seruma proti tetanusu, čeprav je večina ljudi že v otroški dobi cepljena proti tej še vedno smrtno nevarni bolezni in torej po vsej verjetnosti – ni pa nujno – imuna.

Tisti, ki misli, da bomo kdaj uspeli ugotoviti, kakšen je imunski sistem posameznika, živi v hudi iluziji. Podobno kot velja za nalezljive bolezni, velja tudi za vse oblike raka. Ni načina ali testa, kako ugotoviti, zakaj nekdo zboli za rakom, drug pa ne. Obstajajo sicer genske predispozicije, denimo za rak dojke, a ne vemo, ali niso v igri še kakšni drugi dejavniki. Za primer vzemimo kadilce. Nekateri veliko kadijo desetletja dolgo in nikoli ne zbolijo za rakom pljuč, niti za hujšo obliko kronične obstruktivne pljučne bolezni, drugi pa kadijo le nekaj let, pa zbolijo. Za isto vrsto raka nekdo zboli tako, da ga rak hitro premaga, drugi pa se uspejo povsem pozdraviti. Možnost spontane ozdravitve, kar bi nekateri imenovali tudi čudež, morda obstaja, a tega na podlagi posameznih primerov ni mogoče zanesljivo trditi. In spet smo pri imunskem sistemu, za katerega ne vemo, kakšnega posameznik ima.

Tudi prebolela okužba ali cepljenje ni razlog, da dvomimo o možnosti ponovne bolezni z istim ali podobnim povzročiteljem, saj vsak, ki ima le malo znanja o bakteriologiji in virologiji, ve ali bi vsaj moral vedeti, da ti povzročitelji bolezni pogosto mutirajo ali postanejo rezistentni proti posameznim antibiotikom, kar seveda velja za bakterije.

Vzemimo za primer še tuberkulozo, ki je bila še precej let po drugi svetovni vojni strah in trepet, čeprav so nastajala nova zdravila, ki so bila zelo učinkovita. Tak je bil denimo antibiotik streptomicin. A kaj kmalu smo ugotovili, da tudi ta zdravila niso čudežna. V nekaterih primerih niso bila učinkovita, ker so nekateri sevi bacila tuberkuloze sčasoma postali rezistentni. K temu, da je pljučna in izvenpljučna tuberkuloza postala sporadična bolezen in ni več epidemična, je pripomoglo predvsem cepljenje, tako imenovano besežiranje (BCG).

Usoden je lahko tudi premočan imunski odziv

Kako nestrokovno je poenostavljanje, da so tisti, ki so preboleli covid-19, preživeli samo (!) zaradi njihovega dobrega imunskega sistema. Stvar lahko obrnemo. Ravno zaradi preveč in predobro odzivnega imunskega odgovora lahko pride do tako imenovanega citokinskega viharja, pri katerem se sproščajo številni mediatorji vnetja in poškodujejo vitalne organe, zlasti pljuča. Če bi bil izid zdravljenja odvisen le od imunskega odziva posameznega bolnika, sploh ne bi bilo treba hospitalizirati toliko covidnih bolnikov.

Kaj pa zdravljenje, zlasti na intenzivnih oddelkih? Zagotavljam in vem, da je hospitalno zdravljenje rešilo mnoga življenja s pomočjo umetnega predihavanja z visokimi koncentracijami vdihanega kisika, izventelesnim obtokom in oksigenacijo krvi izven telesa, uporabo zdravil za zmanjšanje vnetja (na primer deksametazona) ter še mnogimi drugimi ukrepi. Naj spomnim, da je v Sloveniji en bolnik že potreboval transplantacijo pljuč, kot zadnjo možnost preživetja. In verjetno jo bo še kateri.

Po dobrem letu že kar nekaj več vemo o tej novi bolezni. Avtor teh vrstic, ki je v svoji praksi že obravnaval podobne bolnike, je že 4. aprila 2020 v Sobotni prilogi časopisa Delo zapisal: »Mnogi bolniki, ki bodo preživeli akutno okvaro pljučne funkcije, bodo potrebovali dodatno, verjetno dosmrtno medicinsko oskrbo, ker bodo imeli bolj ali manj hude trajne okvare pljuč.« In s takimi bolniki se v naših ambulantah že srečujemo.

Res je. Ko napuh vzbrsti, gre v kal slepota, ki v končni žetvi dozori do grenkih solz, zato, prosim, malo več resnosti!