Tekst začne s slovitim začetkom Marxovega Komunističnega manifesta: »Pošast hodi po Evropi, pošast komunizma. Vse sile stare Evrope so se povezale v Sveto alianso, da bi preganjale to pošast, papež in car, Metternich in Guizot, francoski radikali in nemški policaji.« V nadaljevanju ga takole spremeni: »Pošast hodi po Evropi, pošast evrocentrizma. Vse sile stare Evrope in novega svetovnega reda so se povezale v Sveto alianso, da bi preganjale to pošast: Boris Johnson in Putin, Salvini in Orban, protirasistični zagovorniki priseljevanja in privrženci tradicionalnih evropskih vrednot, latinskoameriški progresisti in arabski konservativci, sionisti z Zahodnega brega in kitajski komunistični domoljubi.«
Vsak od teh pa na svoj način vidi Evropo. Johnson vidi v bruseljski birokraciji superdržavo, ki onemogoča suverenost in ovira prost pretok britanskega kapitala, medtem ko tisti del laburistov, ki je bil za brexit, meni, da bruseljska birokracija služi mednarodnemu kapitalu v škodo delavcev. Latinskoameriška levica vidi v evropocentrizmu beli kolonializem. Za radikalne sioniste je Evropa preveč naklonjena Palestincem, za nekatere Arabce pa je evropsko poudarjanje boja proti antisemitizmu popuščanje sionizmu. Salvini in Orban vidita v Evropi multikulturno skupnost, ki ogroža avtentične evropske tradicionalne vrednote in ki na široko odpira vrata migrantom iz drugih kultur, medtem ko migranti vidijo v Evropi trdnjavo belega rasizma, ki preprečuje njihovo polno vključevanje v družbo.
Evropa med pandemijo
Med pandemijo je evropski individualizem postal kriv za visoko število okuženih in mrtvih, teh je v Aziji manj, ker naj bi bilo tam več čuta za splošno dobro. EU je neučinkovita, ni sposobna organizirati hitrega cepljenja in zapada v cepilni nacionalizem. Evropa pa tudi daje prednost svojim prebivalcem v škodo revnih držav tretjega sveta. Žižek sicer vidi v počasnosti cepljenja v Evropi ceno, ki jo plačuje za pravično porazdelitev cepiv med državami članicami.
Tudi zagovorniki Evrope jo vidijo različno, nekateri kot učinkovito entiteto svetovnega kapitalizma, drugi kot prostor svobode in branjenja človekovih pravic, konservativci pa kot povezavo nacionalnih identitet.
A pri Evropi je težko ločevati negativne in pozitivne momente. Težko je zavrniti Evropo kot zibelko kolonializma, modernega suženjstva in rasizma, da bi afirmirali Evropo človekovih pravic in odprtosti do drugega. Tako kot je težko ločevati vino, ki omogoča sproščeno druženje, od vina, ki povzroča nasilje v družini, alkoholizem in izgubo službe.
Desni populisti so notranji sovražnik Evrope
Žižek meni, da kljub svoji kompleksni dediščini beseda Evropa lahko mobilizira boj za emancipacijo in da se ravno danes, ko je Evropa v zatonu in jo napadajo z vseh strani, moramo z njo identificirati in jo braniti. Kajti tarča napadov je njena izjemna emancipatorična sila, saj se nič ne more primerjati z Evropo laične modernosti, razsvetljenstva, človekovih pravic in svoboščin, solidarnosti in socialne pravičnosti, feminizma. Besedo Evropa moramo braniti ne samo zato, ker je z njo povezano več dobrega kot slabega, ampak predvsem zato, ker dediščina Evrope daje najboljša orodja za analizo sedanjih problemov v Evropi. Tudi tisti, ki Evropo obrekujejo, uporabljajo pojme, ki izvirajo iz dediščine Evrope, ne da bi to vedeli.
Očitna grožnja tej emancipatorični sili brez dvoma prihaja iz njene notranjosti, iz tega novega desnega populizma, ki hoče uničiti to emancipatorično dediščino in za katerega lahko obstaja le Evropa kot zveza držav narodov, ki vsak v sebi ohranja svojo posebno identiteto.
»Vive la France«, »Viva Italia«, »Naj živi Nemčija«. Vse, samo Evropa ne. A pri tej viziji gre za popolnoma nove »opredelitve na naši politični kartografiji«. Žižek pri tem navaja primer Donalda Trumpa, ki je za sedanjo podpredsednico Kamalo Harris dejal: »To je komunistka. Ni samo socialistka. Hoče odpreti meje, da bodo v našo državo lahko vstopali morilci in posiljevalci.« Žižek se tu vpraša, od kdaj so odprte meje značilnost komunizma?
Na vsak način za Trumpa podobno kot za Orbana sredinskih liberalcev ni več, so samo še nacionalisti-populisti in komunisti. Žižek pa meni, da imata Trump in Orban do neke mere prav, ker je za rešitev tistega pozitivnega v liberalni demokraciji treba iti v levo. Preveč je šibkih točk liberalnega kapitalizma in liberalne demokracije. Pri tem gre za to, da je razsvetljensko dediščino Evrope z vsem tistim, kar je pozitivno v klasični liberalni demokraciji, mogoče ubraniti, ohraniti in razvijati naprej le tako, da se odtrgamo od stare Evrope, od klasičnega liberalizma. Žižek tu navaja angleškega pesnika T. S. Eliota, ki kot verni kristjan pravi, da je včasih mogoče ohraniti živo vero samo s shizmo ali herezijo. Kot današnji primer tega heretičnega razvijanja liberalne dediščine Evrope v nasprotju z liberalno pravovernostjo pa Žižek navaja zavzemanje Bidnove vlade za to, da se minimalno obdavčijo multinacionalke na svetovni ravni. Po Žižku lahko danes ostaneš pravi Evropejec samo tako, da si prizadevaš za delovanje na svetovni ravni: da pomagaš Indiji, da se bojuješ proti segrevanju ozračja, da organiziraš svetovno javno zdravstvo…
