A vendar zarote obstajajo tudi zares, ne glede na vsiljeni dvom glede zarot. Seveda se mnoge stvari zgodijo tudi spontano. A ko človek išče odgovore na pomembna življenjska vprašanja ter pri tem enega za drugim ovrže najbolj verjetne scenarije, ker pač imajo šibke točke, potem lahko pomisli tudi na možnosti zarote.

Razlaga korone in ukrepi proti njej so od samega začetka povsem enodimenzionalni. Govori se o bitki proti koroni, o premagovanju korone in podobne vojne sinonime, katerih namen je v nas prebuditi upanje v končno zmago. Navzlic temu večinskemu prepričanju mnogi, katerih glas se v javnosti ne sliši, menijo, da se proti koroni ni mogoče boriti. Največ, kar se da, je, da se ji poskusimo prilagoditi. Dosedanji ukrepi zaprtja korone niso izkoreninili. Očitno je, da ima korona svoj tempo in da na njen tempo naši ukrepi ne učinkujejo. Poslušajmo torej tudi glas tistih, ki predlagajo drugačno strategijo.

V drugi točki bi hotel izpostaviti medijski stampedo. Debelo leto smo izpostavljeni ogromni količini koronske polucije. Najbolj udarni mediji – televizije – so svoja poročila tričetrtinsko zapolnili z enoznačnimi protikoronskimi vsebinami. Razlike med mediji, opozicijo in koalicijo so zgolj kozmetične. Cepljenje, testiranje, sledljivi programi, cepilni potni listi je nekaj, kar mora biti. Dvom o vsem tem je malodane bogokleten. Kdor se diktatu ne bo uklonil, ne bo mogel dostopati do zdravstvenega varstva, ne bo mogel potovati, se ne bo mogel izobraževati itd. Svobodne izbire ne bo več. Vse to je doseženo, po mnenju mnogih, z metodami in orodji za obvladovanje psihologije množic. Tisočkrat ponovljena laž se bo prijela kot resnica. Kaj ob tem lahko naredimo navadni smrtniki? Prvi korak je že, da dosledno izključimo informacijske oddaje po TV. Da bodo lahko naši možgani malo manj obremenjeno »zadihali«.

Našo »stroko« ohlapno predstavljajo zdravniki, virologi, epidemiologi in morda še farmacevti. In tu se že konča. Pa se ne bi smelo. Epidemija korone je globalen in vseobsežen pojav. »Stroka« bi v svoji sestavi morala imeti še antropologe, sociologe, ekonomiste, psihologe, zgodovinarje. In iz njihovega dialoga bi se šele lahko pokazala prava smer našega sobivanja s korono. Poleg tega imamo nekateri do zdravnikov (naši osebni – družinski zdravniki so tu izvzeti) še en (ad hominem) pomislek. Mnogi namreč mislimo, da zdravnikom in drugim z močno nadpovprečnimi plačami ne gre verjeti. Če zdravniki želijo, da bi jim verjeli, se bodo morali močno potruditi. In svoje trditve razumljivo pojasniti. Našega vnaprejšnjega zaupanja namreč zdravniki nimajo. Že vse od velike zdravniške stavke v drugi polovici devetdesetih let dalje ne.

In četrtič lahko rečemo, da tudi ni zaupanja ne le do vlade, ampak do celotne, tudi opozicijske elite. Tudi če bi Janša padel, bi opozicija po vsem sodeč nadaljevala nesmiselno politiko »bitke proti koroni«. Ne prvi ne drugi ne oporekajo testiranju, čeprav je jasno, da je velik delež rezultatov testiranja napačen in tudi v tistem delu, ko rezultat ni napačen, še ne pomeni, da je testirani kužen za okolico. A oboji kljub vsemu vztrajajo pri teh testih in na podlagi teh neuporabnih rezultatov gradijo svojo protikoronsko politiko.

In na koncu še ocena farmacije, ki je za potrebe korone naredila sledeče:

– Svetovno zdravstveno organizacijo je prepričala, da je bistveno omilila kriterije za razglasitev epidemije, pandemije.

– Dosegla je, da so pripravki v rekordnem času in brez vseh običajnih preverb dobili zeleno luč za množično uporabo.

– Dosegla je, da so eksperimentalni genski pripravki dobili status cepiva. Pa čeprav to niso. So le eksperimentalni genski pripravki.

Vsi skupaj, politiki, farmacija in medicina, so spodbujanje in zanašanje na našo naravno sposobnost obrambe proti virusom prepustili farmaciji. Biološki material – naši geni – bo vse manj naravno odporen in vse bolj bo odvisen od kemije. Cepilni potni listi pa bodo orodje politike za obvladovanje slehernika. Za povrh z močno pretiranimi protikoronskimi ukrepi drvimo v ekonomski bankrot.

Rado Krušič, Žalec