Nebesna telesa so najprej roman o treh sestrah in njihovih odločitvah za zakon oziroma ljubezen. Omanska piska Džoha Alharti (1978) nam predstavi Majo, ki se poroči z obetom, da bo pozabila na prvo zaljubljenost, Asmo, ki se poroči iz občutka dolžnosti, in Havlo, ki vztraja pri romantičnem idealu ljubezni, čeprav je jasno, da ji bo ta zveza prinesla nesrečo.
Junakinje, ujete med pričakovanja družine in družbe, spoznavamo v omanski vasi Alavafi, zato je to – na bolj poglobljeni ravni – obenem poetično, skozi več perspektiv izpisana pripoved o kompleksnem zgodovinskem, političnem in geografskem razvoju te države na Arabskem polotoku. Kjer je nekoč cvetela trgovina s sužnji – suženjstvo so v Omanu prepovedali šele leta 1970 –, je naftna industrija povzročila gospodarski in družbeni preporod.
Posledicam ne moremo ubežati
»Nisem si želela nekakšnega etnografskega poklona Omanu, hotela sem iti globlje,« rada pove avtorica na predstavitvah svoje knjige, v kateri med drugim tematizira prešuštvo, samomor in suženjstvo. »Suženjstvo je del zgodovine, in to ne le arabskega sveta, temveč tudi antične Grčije, Kitajske, Južne Amerike, in čeprav gre za občutljivo temo, ne moremo ubežati njegovim posledicam v sodobni družbi. Ne moremo zgolj molčati in se pretvarjati, da se ni nikoli zgodilo,« je prepričana avtorica, v živo menda prav toliko neposredna kot v romanu. A zgodovina, rada poudarja, ji vendarle služi le za navdih, razvoj zgodbe mnogo raje prepušča domišljiji.
Težko našla angleškega založnika
Medijsko poudarjanje, da gre za prvi v arabščini napisan roman, ki je leta 2019 prejel mednarodno nagrado man booker – v Veliki Britaniji jo namenjajo najboljšim prevodom v angleščino –, še vedno ne sme biti odveč, navsezadnje gre tudi za prvi roman omanske pisateljice, kadarkoli preveden v angleščino. Ko se je nad njim navdušila prevajalka Marilyn Booth, sta z avtorico le stežka našli angleškega založnika. »Pripoved sva hoteli ohraniti točno tako, kot sem jo napisala, in na to je pristala zgolj neodvisna škotska založniška hiša Sandstone Press,« je pred dobrim letom povedala piska, sicer predavateljica klasične arabske literature na univerzi sultana Qaboosa v Muškatu, edini javni univerzi v Omanu.
Skupaj sta sprejeli tudi odločitev, da naslov romana – v originalu Sayyidat el-Qamar – za potrebe prevoda nekoliko spremenita, in sicer v Nebesna telesa (ang. Celestial bodies). Dobesedne prevodne rešitve bi nam namreč prinesle Ženske lune ali Mesečeve dame, kar ima v angleščini drugačno konotacijo kot v arabščini, podobno pa nemara velja za slovenščino; za prevod iz arabščine je poskrbela Barbara Skubic.
»Gotovo se lahko arabski bralci, predvsem omanski, s tem romanom lažje povežejo kot nearabski. A še vedno mislim, da nas literatura ne priteguje zaradi stvari, ki so nam domače, ampak zaradi univerzalnega v njej,« je v pogovoru za The Guardian ob nagradi dodala Džoha Alharti. Ob treh romanih, ki se zdaj vztrajno prebijajo med mednarodno bralstvo, je sicer objavila tudi tri zbirke kratke proze in prav toliko knjig za otroke.
