Pripoved se namreč odvija februarja 1862, v času smrti Lincolnovega enajstletnega sina Williama, a žalovanje za otrokom je le sprožilec večje zgodbe. 1862 piše drugo leto državljanske vojne. Kljub nemirom in sinovemu krhkemu zdravju zakonca Lincoln zaupata spodbudnim besedam družinskega zdravnika in priredita razkošno zabavo. Še istega večera Willie umre, nad Lincolna pa se zgrne plaz obtožb, da mu med brezbrižnim zabavanjem ni umiral le sin, temveč tudi razdvojena država. Sledovi razdvojenosti se vlečejo tudi v onostranstvo. Saunders ohranja obstoječo družbeno hierarhijo Amerike 19. stoletja, da razkrije absurd takšne ureditve in njen najtemnejši madež – suženjstvo. O njem pretresljivo govorijo duhovi temnopoltih, v zaključku pa skuša Saunders celo (manj uspešno) rehabilitirati zasužnjene glasove in jim dati alternativno mesto družbene moči. Osebno je tu ves čas politično.
Lincoln v bardu spretno lovi ravnotežje na presečišču žanrov in tragikomičnih občutkov. Poleg citatnosti avtor v pripoved vnaša tudi zanj značilne jezikovne potujitve, s katerimi ironizira položaj likov, ki tu le začasno »okrevajo« in čakajo, da se iz »bolniške skrinje« (krste) in »bolniške hiše« (pokopališča) znova povrnejo v prejšnje stanje. Skozi tematiko soočanja z lastno smrtnostjo roman načenja tudi vprašanje odnosa med osebno tragedijo (smrt otroka) in ceno idealizma (smrt množice v imenu višjih idej). Odnos ostajata na ravni domisleka; v ospredju je predvsem kresanje mnenj, soočanje razlik in raznolikosti; citati, ki navajajo ne le raznolike vtise Lincolnove zunanje podobe, temveč tudi različna dojemanja njegovih ravnanj, pričajo o polifonem svetu, kjer je morda edina (od)rešitev privzemanje odgovornosti.
