Tako kot so The Beatles spremenili kompleten glasbeni biznis, ga ni nihče. Rečeno po skrajšanem postopku. Nastop na stadionu Shea v New Yorku leta 1965 pred 55.000 vreščečimi najstnicami je začetek rock poslovanja na stadionih. »Stadion Shea? Tam sem videl vrh gore,« se je izrazil John Lennon. A videl je vznožje. V sedemdesetih se je posel preselil na stadione, število vlačilcev z opremo, ki spremljajo ansamble, se je s prvotnih treh do petih povečalo na petdeset, kolikor šteje konvoj zasedbe Metallica.
The Beatles vs. The Beach Boys
The Beatles se štejejo kot izhodišče za marsikaj. Za new age kulturo, za glasbene spote, za utemeljitelje žanrov, kot so world music, psihedelija, folk rock, power pop ali heavy metal, za pionirje artističnega pristopa do glasbe in lastne podobe nasploh. Obenem so bili socialna revolucija, nevarni tako konservativcem v ZDA, ki so jih sumili komunistične agenture, kot oblastem v Sovjetski zvezi, ki jih je prav tako videla kot kapitalistične škodljivce za lastno mladež.
A kljub temu da so bili in ostali nesporni prvaki, so imeli tudi oni svoja rivalstva. Prvo je vezano na ameriško zasedbo The Beach Boys oziroma njihovo ploščo Pet sounds iz leta 1966, ki se šteje kot neposredni navdih za ploščo Sgt. Pepper, ki so jo The Beatles izdali leta 1967. Šlo je za metode snemanja in eksperimentiranja v studiu. A The Beatles so se s studijsko tehnologijo vendarle začeli poigravati že prej. Vsaj na Rubber Soul leta 1965, sploh pa na Revolverju leto pozneje. Predvsem pa so albume odigrali sami, medtem ko so v primeru Pet Sounds namesto The Beach Boys za to bistveno poskrbeli studijski glasbeniki iz zasedbe Wrecking Crew.
Rivalstvo kot menedžerjeva ideja
Drugo rivalstvo The Beatles je vezano na Rolling Stones in tega bi lahko imenovali za rivalstvo vseh rivalstev. Delitev občinstva na eno ali drugo zasedbo za generacijo babyboomerjev od sredine šestdesetih let naprej še danes predstavlja alternativni politični dvostrankarski sistem, pri čemer The Beatles poosebljajo uglajenost in čistost, The Rolling Stones pa nasprotje tega. The Beatles so bili iz Liverpoola, The Stones iz (predmestja) Londona, med posadkama pa je obstajala blaga razlika v letih. The Beatles so približno dve leti starejši od članov The Rolling Stones, kar se zdi ključno za to, da Liverpoolčani od leta 1970 ne obstajajo več, Londončani pa še danes veljajo za največjo rock atrakcijo.
Ko so julija 1962 The Rolling Stones prvič nastopili pod tem imenom, sta bili za The Beatles že dve leti neprekinjenega igranja, jeseni 1962 pa so posneli svoj prvi hit Love me do. A leta 1963 je menedžer The Rolling Stones postal Andrew Loog Oldham, potomec v drugi svetovni vojni sestreljenega ameriškega pilota, ki se je sprva udinjal kot PR-pomočnik pri promociji koncertov. Med drugim tudi ob prvih britanskih turnejah The Beatles. Oldham je avtor rivalstva z The Beatles in pionir tovrstnega javnomnenjskega manipuliranja. Kot osnovo za napad si je izbral ljubki videz Liverpoolčanov, ki ga je imenoval tudi liverpuldovstvo. Temu je postavil nasproti manj uglajen izraz Stonesov. S časopisnimi naslovi kot »Bi dovolili vaši sestri, da se druži z rolling stonesom?« je svoje varovance reklamiral kot antibeatle.
Oldham, ki se je zgledoval po Philu Spectorju, se oblačil kot gangster in se obkrožal z varnostniki, obenem pa živel bolj divje življenje od kompletnega ansambla, je ansambel razumel kot svoj inštrument. Eksperiment, v katerega delovanje se je vpletal do te mere, da je bil Ian Stewart, pianist in soustanovitelj zasedbe, leta 1963 odstranjen iz formalne postave, ker je bil po njegovem mnenju enostavno pregrd. Vseeno je nadaljnjih dvajset let igral klavir kot stranski član. Oldham je tudi uveljavil Micka Jaggerja kot osrednjo figuro ansambla, kar je bil pred tem Brian Jones, prav tako je Jaggerja in Richardsa navedel k pisanju avtorske glasbe.
Prav tako je Oldham sredi ulice prestregel McCartneyja in Lennona, ju povabil na vajo Stonesov, kjer sta kar tam ustvarila skladbo I wanna be your man, ki je leta 1963 postala prvi resnejši hit Rolling Stonesov. Lennon se je potem spominjal: »Bila je odpadek. Edini dve različici skladbe sta od Rolling Stones in naša, v kateri pa je glavni vokal pel Ringo Starr, kar samo po sebi pove, kakšno težo smo ji dajali. Če bi bila zadeva kaj vredna, bi jim je ne dali.«
Posmehovanje Deana Martina
Če je The Beatles ob prvem prihodu v ZDA februarja 1964 na letališču pričakalo tri tisoč najstnic, njihov nastop v televizijski oddaji Eda Sullivana pa videlo sedemdeset milijonov ljudi, je bila prva ameriška turneja Stonesov istega leta polom. Dean Martin kot gostitelj enega od njihovih prvih ameriških nastopov se je posmehoval njihovemu videzu, domov so se vrnili poparjeni. V ZDA so se odpravili na silo, ne da bi imeli hit, obenem pa takrat niti še niso pisali lastnih skladb. A po vrnitvi je Oldham vseeno govoril o triumfalnem zavzetju ZDA, obenem so med bivanjem onkraj luže posneli priredbo It's all over now, s katero so v Angliji potem prišli na vrh lestvice.
Da so skladbo posneli v studiu Chess v Chicagu, ki je veljal za kultni bluesovski studio, je dogradilo sloves glasbenikov, ki se domnevno ukvarjajo z resnejšo materijo od Liverpoolčanov – z bluesom. Kar je pomenilo tudi, da so bili bolj robni, umazani in temni. A The Beatles so bili širši od bluesa, predvsem pa avtorsko in pevsko močnejši. The Rolling Stones so se s svojo skladbo Last time na vrh prebili šele leta 1965, ko so The Beatles od angleške kraljice že prejeli priznanje za posebne dosežke in bili vseangleška institucija. A istega leta so Stonesi posneli tudi ključno skladbo kariere: Satisfaction. Z njo so prvič osvojili vrh lestvice tudi v ZDA in zastavili pot, s katero so prišli do naslova največjega svetovnega rock ansambla, do katerega jim je pot odprl tudi umik The Beatles z odrov.
Leta 1966 so Liverpoolčani prenehali igrati v živo in do leta 1970, ko so razpadli, samo še snemali v studiu. Izkušnja s stadiona Shea je bila neznosna. V občinstvu sta bila tudi Jagger in Richards, ki sta se na kraju dogajanja poučila, da s tako slabo opremo, kot so jo imeli tistikrat The Beatles, ne gre nastopati na stadionu. Na stadionu Shea so The Beatles igrali na ozvočenje, ki je bilo namenjeno napovedovalcu na športnih tekmah. Bilo je prešibko, občinstvo je bilo glasnejše od ansambla, ki na odru ni slišal, kaj igra.
The Beatles so bili ob svojem času preveliki za okoliščine. Kompletna infrastruktura jih ni dohajala oziroma se je razvila šele na podlagi njihove izkušnje. Na drugi strani so The Rolling Stones v ansambel z dosegom, kakršnega so imeli The Beatles sredi šestdesetih, odrasli šele v sedemdesetih letih, ko so bile zadeve že vzpostavljene. A rivalstvo traja do danes. Ne samo med privrženci. Lani sta se zapletla tudi Jagger in McCartney, potem ko je drugi izjavil, da so bili The Beatles vendarle boljši ansambel od Stonesov. Jagger je odgovoril: »Resen posel se je začel leta 1969, tega pa The Beatles niti niso nikoli okusili.«
