Zgodba o tragični slovenski razklanosti je mit, ki služi ohranjanju statusa quo. Hrani ga za cel smetarski voz nedostojnosti, manipulacij in laži, ki so v ta namen dnevno skipane v slovenski javni prostor. Slovenci nismo razklani, ampak smo mone. Tako dolgo smo si želeli demokracije in se borili zanjo, zdaj pa se obnašamo, kot da ne vemo, kaj bi z njo. Naš problem ni v tem, da se ne strinjamo, ampak da se ne znamo ne strinjati. Pluralizem ne dovoljuje, ampak potrebuje različnost mnenj. Potrebuje tudi politično kulturo, te pa je v Sloveniji tragično mali in vedno manj.
Dejstvo, da o osnovah delovanja pluralistične demokracije v Sloveniji ne moremo govoriti, ne da bi se ukvarjali predvsem z vlogo in delovanjem enega posameznika, je le dodaten pokazatelj stanja, v katerem smo. Moje pisanje je kritično tudi do tistih, ki svojo politično kariero gradijo zgolj na tem, da niso on. Žalostno, a neizpodbitno dejstvo je, da v Sloveniji nimamo težav s pluralistično demokracijo le zaradi pomanjkanja izkušenj, ampak predvsem zato, ker po tridesetih letih še vedno ne razumemo, da njeno bistvo ni ravsanje med egi, ampak demokratični spopad programov in idej. Večer
