Vsem nevšečnostim koronskega leta navkljub 25-letna Mestinjčanka živi polno življenje. Lani je končala študij fizioterapije, pred dnevi dobila svojo prvo službo, vedno bolj pa je opažena tudi kot pevka in igralka. A nastopanje ni njena edina strast. Včasih jo v dobro voljo spravi že to, da sije sonce: »Veselim se pomladi, sonca, prebujanja narave, izletov s psom in meni ljubimi ljudmi, motorističnih izletov in tudi košnje domače zelenice. Verjamete ali ne – to je moje najljubše domače opravilo!«

Da je ljubiteljica živali, vas verjetno ne preseneča, konec koncev dva kosmatinca nastopata tudi v novem spotu, ob njenem nežnem glasu in drobnem stasu pa najbrž niste pomislili, da poleg pravih obožuje tudi jeklene konjičke. Za dolge vožnje z motorjem jo je navdušil oče, prevozila sta že kar nekaj bližnje soseščine, najdlje pa ju je pot zanesla do Sardinije. A kot kaže, je bilo to šele ogrevanje, saj si je Ana pred dnevi omislila novo cestno zverino.

»Že kot punčka sem z velikimi očmi opazovala atija, ko se je usedel na motor in ob tem zares užival. Če sem imela srečo, je na sedež posedel tudi mene. Je pa motoristka tudi mami. In tako se je skozi leta razvila ljubezen do konjička, ki mi ga marsikdo ne bi pripisal. Pred kratkim sem v garažo parkirala hondo CBR 500R. Marsikomu se zdi to zares težek motor, a je v resnici zelo vodljiv in lušten na pogled. Priznam, da je biti motorist nekaj posebnega. Daje občutek svobode in adrenalina, a je zelo pomembno, da si znaš postaviti meje. Zame je pravi motorist tisti, ki se ne primerja z drugimi, kakšen motor vozi, in ni tekmovalen tako na cesti kot v znamkah. Motor mi daje tudi občutek samozavesti in samostojnosti. Neprecenljivo. Upam, da se bom lahko kmalu podala na daljše ture, tudi izven Slovenije. Spet želim odpotovati z očetom, z motorjem pa hočem enkrat v življenju prevoziti tudi Grčijo in ameriško Route 66.«

Vse se začne pri sebi

Anin recept za dober videz so spanec, notranje zadovoljstvo, lepi lasje in nasmeh. »Pa petke! Od nekdaj so mi bile všeč ženske, ki so se dobro počutile v petkah in bile ženstvene. Od kod ta ljubezen, ne vem. Všeč mi je, kako dodajo piko na i videzu. Seveda pa morajo biti udobne!« Opetkanih zgodbic ji tako ne primanjkuje, ena jo spominja tudi na odrske deske: »Ko smo igrali predstavo Cvetje v jeseni, se mi je enkrat petka, ki sploh ni bila tako visoka, zlomila, in sem morala improvizirati (hodila sem po prstih), kot da se ni nič zgodilo. Veseli me predvsem, da me to ni vrglo iz tira, ampak sem ostala v vlogi.«

Pa še o temi skladbe: zakaj se ljudje bojimo biti sami in zakaj je dobro, da včasih vseeno smo? »Ker nas je strah praznine in smo negotovi glede prihodnosti. Kar naenkrat bi ostali brez nekoga, s katerim smo preživeli že, recimo, nekaj let… Premalokrat pa se zavedamo, da smo pomembni mi in naše dobro počutje, varnost in sreča. Takoj, ko se znebimo nečesa, kar nam ne ustreza, lažje zadihamo in se čez čas postavimo na noge.«