Dr. Emilija Stojmenova Duh je docentka na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, pobudnica in koordinatorka nacionalne mreže ustvarjalnih laboratorijev FabLab in vodja digitalnega inovacijskega stičišča 4PDIH. Z zgovorno, nasmejano in preprosto sogovornico smo se pogovarjali o pomenu žensk in deklet v poklicih, ki so tradicionalno moško obarvani, stereotipih, ki so povezani z njimi, in ovirah, s katerimi se srečujejo ženske na pretežno moških področjih.

Leta 2004 ste kot edina ženska v letniku v Mariboru začeli študirati elektrotehniko. Zakaj odločitev za ta poklic in kako se spominjate svojih prvih študijskih let?

V osnovni in srednji šoli sem bila vedno navdušena nad fiziko in predvsem matematiko. Vedi sta tako eksaktni, da sem se v tem svetu počutila domače in pomirjeno. Mi je pa vseeno všeč, ko lahko temeljno znanje uporabiš tudi za reševanje različnih izzivov iz resničnega življenja. Zato mi je bil všeč inženirski poklic in zato sem se odločila za študij elektrotehnike. Študijska leta imam v zelo lepem spominu, predvsem zaradi svojih sošolcev. Sicer pa je začetek mojega študija zaznamovalo učenje – tako s področja elektrotehnike kot tudi slovenščine. V Slovenijo sem se namreč preselila v tretjem letniku srednje šole, v kateri je pouk potekal v angleškem jeziku. Slovenščino sem se začela učiti in jo uporabljati v času študija.

Ste se v pretežno moškem svetu elektrotehnike kdaj počutili izključeni in kaj vas je pri študiju motiviralo tudi v težkih časih, ko morda ni šlo vse kot namazano?

V času študija se nikoli nisem počutila izključeno. Imela sem res zelo prijazne in prijetne sošolce. Prej kot to sem kdaj pa kdaj pogrešala žensko družbo, predvsem ko smo šli na kakšno ekskurzijo. Študij elektrotehnike ni enostaven in seveda so prišli tudi časi, ko ni šlo vse z lahkoto. Se pa spomnim, da smo se s sošolci velikokrat skupaj učili in skupaj premagovali izzive.

Pred tremi leti ste dejali, da ste bili neprijetno presenečeni, ko ste na slavnostni prireditvi ob podelitvi diplom prešteli mentorice in diplomantke – bilo jih je zelo malo. Se je v zadnjih letih ta statistika popravila?

Točne številke nimam. Število žensk na naši fakulteti pa narašča. V letošnjem študijskem letu smo imeli pri študijskem programu Multimedija prvič več študentk kot študentov. Tudi sama imam v tem trenutku, če lahko tako rečem, spolno uravnoteženost pri doktorskih študentih – imam dve kandidatki in dva kandidata. (smeh)

Kaj je po vaše tisto, kar ženske kljub njihovim sposobnostim odvrača od študija tehnologije, inženirstva in matematike?

Ena od težav je morda osamljenost v svetu, kjer prevladujejo moški, velikokrat tudi izključenost, še posebej pri odločanju, strah pred študijem, ki velja za zahtevnega. Čeprav sama menim, da je vsak študij zahteven. Kar bi sicer moralo biti in je tudi prav. Je pa res, da so odločitve o študiju tudi odraz splošnih prepričanj v družbi, ki so pogosto zelo stereotipne – fantje so boljši v matematiki in inženirstvu, medtem ko se ženske več ukvarjamo z odnosi in čustvi, kar preučujeta humanistika in družboslovje. Na takšen način se vzgaja otroke in potem je težko pričakovati, da se bodo ti pri 18 letih odločali povsem drugače. Že majhne otroke je treba vzgajati na način, da spol ni merilo, v kateri vedi oziroma stroki bomo uspešni in tudi zadovoljni.

Kaj je še tisto, kar moški ženskam v znanosti pogosto neupravičeno očitajo?

Najprej: ne želim posploševati in nas deliti na moške in ženske, ki delamo v znanosti. Imam veliko moških kolegov, ki zelo dobro razumejo in si aktivno prizadevajo za enakost spolov. So pa tudi ženske, ki same ne verjamejo, da smo lahko uspešne in zasedamo pomembne odločevalne položaje. Najbolj pogosti očitki so vezani na usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja. Še posebej to velja za ženske, ki imamo otroke. Namreč, pogosto nas vidijo v vlogi mame, ki postavlja svoje otroke na prvo mesto in si zato manj prizadeva v delovnem okolju. Drugi očitki so povezani s stereotipom, da smo ženske bolj čustvene in smo zato slabše voditeljice – da ne znamo ločiti čustva od avtoritete. Kar se mi zdi popolnoma zgrešeno. Avtoriteto si zgradiš z znanjem in ravnanjem, empatija ti pri vodenju lahko samo koristi.

Kako je bila med vašimi kolegi sprejeta filmska uspešnica Skriti faktorji, ki pripoveduje zgodbo o pogumnih temnopoltih Američankah, ki so v 60. letih 20. stoletja kot uslužbenke agencije Nasa s svojim prispevkom na področju matematike omogočile izstrelitev prvega ameriškega astronavta v vesolje? Sporočilo filma je zelo močno.

Drži, sporočilo je res močno. Sama sem film najprej pogledala v prostorih National Geographica, skupaj s kolegicami, znanstvenicami in inženirkami. Spomnim se, da nas je večina jokala. Kasneje smo lahko predvajali film tudi v Sloveniji, na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani in na II. gimnaziji v Mariboru. Film spodbudi močna čustva, ozavesti, kaj vse so morale naše prednice početi in prestajati, samo da so lahko delale stvari, za katere so bile nadarjene in so jih zanimale. Osebno mi je film zelo všeč, saj nam pomaga ozavestiti tudi razne nenamerne pristranskosti, in to pri ženskah in moških. Verjamem, da marsikateri stereotip ni nameren, je posledica družbenega dogajanja, ampak ni zato nič manj škodljiv. Zato je odlično, če takšne stereotipe vsak pri sebi ozavesti in jih tudi v največji meri odpravi.

Pred tremi leti ste kot predstavnica Slovenije skupaj s 50 ženskami z vsega sveta, ki delajo na vodilnih položajih, postali del projekta #HiddenNoMore, Nič več skrite, ki govori o opolnomočenju žensk na področjih STEAM, in se udeležili potovanja po ZDA. Kaj ste izvedeli od svojih kolegic, kako je po svetu z zastopanostjo žensk v znanosti?

Res smo bile z vsega sveta, tako razvitega kot manj razvitega. V nekaterih državah, predvsem nekdanje Sovjetske zveze, je odstotek žensk v znanosti precej višji kot pri nas. Obstajajo pa razlike med različnimi področji znanosti – v moji skupini smo bile znanstvenice in inženirke tehnike, ki so skoraj povsod po svetu redke. Na nekaterih drugih področjih, kot so recimo farmacija, medicina, kemija, je slika drugačna. Smo pa ne glede na lokacije ali področja ugotovile, da se vse srečujemo s tremi ključnimi izzivi: usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja, steklenim stropom in sindromom vsiljivca. Torej uspeh pripisujemo sreči in okoliščinam, namesto lastnemu znanju in trudu.

Lahko z nami delite kakšno zgodbo s tega potovanja, kakšno anekdoto ali presenečenje, ki ste ga doživeli?

Čeprav nas je bilo 50, so nas razdelili v štiri skupine, glede na področje, s katerim smo se ukvarjale. Sama sem bila v skupini za tehniške znanosti in inženirstvo. Zato smo en teden preživele v Huntsvillu v Alabami, kjer pravijo, da živi največ inženirjev na kvadratni kilometer. Na poti iz Atlante v Huntsville so nas obravnavali kot prave zvezde. Pilot nas je pozdravil, kot da smo kakšne zelo znane osebe. V času, ko smo bivale v Huntsvillu, smo imele priložnost v živo spremljati in komunicirati z astronavti, ki so bili na misiji, kar je bila res čudovita izkušnja. Ker so bile volitve, nas je demokratski kandidat povabil na opazovanje njihovega poteka. Tudi to je bilo za nas vse čisto nova in posebna izkušnja. Iz vsega naredijo pravo zabavo… In seveda smo imele priložnost doživeti tornado, ki so sicer v Alabami zelo pogosti.

Kako je danes s projektom #HiddenNoMore, Nič več skrite, ki ga je takrat financiralo ameriško zunanje ministrstvo? So že vidni kakšni večji premiki, rezultati?

Projekt se še vedno izvaja. Tudi v letu 2019 smo imeli slovensko predstavnico – prof. dr. Andrejo Gomboc. V lanskem letu so zaradi epidemije naredili majhno spremembo, in sicer smo imeli srečanje treh generacij. To pomeni okoli 120 izjemno uspešnih žensk z vsega sveta na enem mestu. Žal se je vse dogajalo na spletu, kar seveda ni enako kot takrat, ko smo lahko tri tedne preživele skupaj, ampak vseeno je bila odlična izkušnja. Rezultati so vidni predvsem v tem, da so nas opogumili, da se postavimo zase, da zahtevamo vse, kar nam pripada. Tako vsaka v svoji državi, nekatere bolj aktivno, druge manj, sprožamo pobude in projekte, ki vsekakor prispevajo k opolnomočenju žensk v STEM.

Po rodu ste Makedonka. Kakšen pa je položaj žensk v znanosti in tehnologiji v Makedoniji?

V Makedoniji je odstotek žensk v znanosti in tehnologiji vsekakor večji. Tudi stereotipi, da smo ženske slabše v znanosti in tehnologiji, so manj izraziti. Na primer v osnovni šoli je bila moja učiteljica tehnike ženska. Je pa res, da v Sloveniji živim že 18 let in prav točnih razmer v Makedoniji sedaj ne poznam.

Kakšno pa je vaše mnenje o gibanjih #MeToo in #Nisisama?

Menim, da je prav, da so se takšna gibanja začela ter da so prispevala, da se je začelo v družbi na glas govoriti o zadevah, o katerih vsi vemo, da se dogajajo, ampak smo preprosto tiho. Ker je tako lažje, udobneje. Vesela sem tudi, da smo kot družba začeli obsojati dejanja, ki se nikakor ne smejo dogajati. Naključno poznam igralko, ki je sprožila gibanje #Nisisama. Ko je svojo zgodbo predstavila javnosti, priznam, da se mi je zlomilo srce. Pogum vseh žensk, ki so delile svojo zgodbo, izjemno občudujem..

Pravite, da premiki na področju zastopanosti žensk ne le v znanosti, temveč tudi v politiki in drugih pretežno moških dejavnostih, so, ampak zelo počasni. Kaj lahko že danes naredi ženska, da je najprej zastopana enakopravno in da ne glede na vse pogumno sledi svojim življenjskim ciljem?

Najmočnejše orožje vsakega človeka, moškega, ženske, tujca… je znanje. Z znanjem pridobiš tudi samozavest in se lahko v katerem koli okolju postaviš zase in si pridobiš spoštovanje. Pomembno je tudi, da konstruktivno pristopaš k reševanju enakopravnosti. Zgolj pritoževati se, da nismo enakopravne, ne zadošča. Treba je predlagati, kar se da narediti, in se aktivno angažirati, da se zadeve izpelje do konca.

Kariera delo uspeh znanost