Vsi ti pozivi komisarjev EU po spoštovanju zakonov in izpolnjevanju naših dolžnosti spominjajo na neke zelo poučne zgodbe iz naše književnosti in še bolj kruto iz naše polpretekle zgodovine. Spominja na znano zgodbo o velevažnem vaškem policaju, ki je lovil znanega tolovaja Cefizlja, in ko ga je že skoraj ujel, mu je ta ušel skozi druga vrata. Ampak policaj ni bil kar tako in je tolovaju Cefizlju skrajno jezno in ogorčeno požugal z desnim kazalcem! Kako prevzgojno je to delovalo na tolovaja, je dobro znano.

Pri Hitlerju je zgodovina še bolj poučna, saj vemo, kako je začel izpolnjevati svoje pogodbene o nenapadanju z Angleži in Rusi, pa tudi Slovence je želel dokončno osvoboditi enako kot Žide. Tako se običajno začnejo in končajo v zgodovini brezštevilne zgodbe velikih, malo manjših in tudi najbolj pritlehnih diktatorjev. Vendar ta zgodovinska obdobja običajno trajajo in so polna zatiranja, žrtev in trpljenja, preden pripeljejo do neizogibnega konca tiranije.

Ker se zgodovina dokazano ponavlja, naša Slovenija pa ni nikakršna izjema, se bo zanesljivo, morda v malo milejši obliki pri nas zgodilo isto. Edini neznanki sta, koliko časa bo ta agonija trajala in kako bomo na to dogajanje vplivali sami, saj od komisije EU ne moremo pričakovati dosti več, kot so dočakali Butalci od svojega stražmojstra. To postaja vedno bolj jasno po izjavah komisarke Jourove, ki seveda podpira svobodo medijev in ugotavlja, da je naša vlada dolžna spoštovati vse obveze do STA, da mora izvajati sklenjene dogovore itd. in da se je pripravljena sama priti celo pogovarjat z našim premierjem. Vprašanje demokracije in svobode medijev je namreč tako pomembna tema, da se moramo resnično in temeljito o tem pogovoriti, dogovoriti, opozoriti na kršenje in vsem, ki to največjo vrednoto demokracije ogrožajo, strogo požugati z desnim kazalcem.

Nekateri še nismo pozabili, kako zna komisija EU ukrepati. In kaj je naredila z Grčijo zaradi kršitve fiskalnih principov EU. Še vedno se spominjamo, kako je komisija EU pred nekaj leti grozila naši takratni premierki Bratuškovi s trojko zaradi velike insolventnosti Banke Slovenije, kar se je kasneje izkazalo za dejansko izmišljotino. In kdo je tedaj tako rekoč vabil inkvizicijsko trojko, da naredi red in odstavi vlado. Takrat, ko je bilo vprašanje dolga do EU in kršitve monetarnega reda v škodo največjih, ni EU niti trenutek pomišljala in je kot buldožer finančno in gospodarsko razorala in podredila malo Grčijo v »obrambo evropskega demokratičnega finančnega reda«.

Sprašujem se, ali je kdo pomislil, da morda danes obstaja možnost, da komisija EU prek svojih finančnih ustanov za obrambo evropske demokracije nakaže kakšen milijon evrov direktno na račun STA, kar bi bilo enako mojim 5 evrom, ki sem jih doniral s težkim srcem zaradi tega, kar skušam tukaj utemeljiti.

Spoštovani evropski poslanci demokratičnega pola, nikjer še nisem zasledil, da ste (g. Milan Brglez, g. Klemen Grošelj in ga. Irena Joveva in ga. Tanja Fajon) stopili po širnih hodnikih evropskega parlamenta, kjer ste v službi, in zastavili svoj znoj in ugled pri iskanju sredstev EU za direktno finančno injekcijo naši STA. Ali pa bi vam z res skrajnim naporom morda uspelo angažirati vaše evropske kolege iz S&D in Alde in dopovedati evropski komisiji, da je v državah, kot so Slovenija, Madžarska, Poljska itd., za zaščito medijev in demokratičnih vrednot treba po hitrem postopku spremeniti kakšen predpis in formirati sklad za neposredno financiranje pravih neodvisnih državnih medijev in sredstva odtrgati od subvencij tem državam. Prepričan sem, da bi vi štirje poslanci morda celo ob tihi podpori Ljudmile Novak našli še kakšno idejo za ohranitev demokracije v Sloveniji. Samo kakšno idejo bi bilo treba tudi realizirati, po domače, kaj konkretnega dejansko narediti.

Seveda se lahko zanesemo na prislovično solidarnost Slovencev in drugih celo pri doniranju za STA. Morda se bo Janša s služabniki zamislil, če bo odziv zelo množičen. Vendar ostaja trpek priokus, da pravzaprav nihče od evropske komisije do naših poslancev nima ne prave volje ne želje po odločnem ukrepanju, ki bi preprečilo samovoljo oblastnikov. Sredi Evrope smo postali slabši od južnoafriških banana republik, ki smo se jim nekoč posmehovali. Tudi pri nas so pokornost in solidarnost začeli izkoriščati oblastniki na račun najšibkejših, ker namesto državnih pomoči, ki jih stalno zmanjšujejo, čakajo na zbiralne akcije državljanov, obenem pa brezsramno financirajo vojsko, Cerkev, kapitaliste z zmanjševanjem obdavčitev dobičkov, s subvencijami korporacijam kot npr. Magni in še mnogim. S tem pridobivajo podporo za financiranje svojih strank in sistemsko še bolj siromašijo gospodinjske proračune in nas državljane silijo v še večjo odvisnost od lastnikov kapitala in oblasti.

Vsekakor pa slišim, da si je vse več ljudi, ki se nikoli niso zanimali za politiko, zapomnilo in zapisalo imena politikov, ki jih ne želijo več ne videti ne slišati. Torej če nas prej ne boste slišali, nasvidenje na naslednjih volitvah.

Bogdan Kolenc, Kranj