Eko krog je eden od pobudnikov referenduma, s katerim bi iz zakona o vodah izbrisali 37. člen zakona o vodah, ki dopušča gradnjo na vodnih in priobalnih zemljiščih. Uroša Macerla, predsednika Eko kroga, kampanja za zbiranje podpisov navdaja z upanjem. Tudi zato, ker je ekipa, s katero sodeluje v kampanji, zelo mlada. »Če dobro pomislim, sem najstarejši na naših sestankih. Pred tem je bilo običajno obratno. Zelo me veseli, da se je mladina začela odzivati na dogajanje v državi. In da lahko naše izkušnje združimo z njihovo mladostno energijo.«
Hkrati ga žalosti, da mora civilna družba organizirati takšne akcije. »Aktivna civilna družba je tista, ki mora neprestano bdeti nad tem, kaj se dogaja v državi, in se odzivati. Žalostno pa je, da se mora civilna družba organizirati proti lastni državi in državnim inštitucijam preprečevati, da bi škodovale ljudem.« Razlog za to, pravi, je v tem, da je krmilo države v rokah kapitala. »Politiki nam prodajajo zgodbo o tem, da smo volivci tisti, ki imamo vajeti v svojih rokah. Pet minut pred volitvami imamo lažen občutek, da je to res. Pet minut po volitvah pa vajeti odkrito prevzame kapital. Politika v Sloveniji nima jasne vizije razvoja za deset let, v katerega je vključeno okolje. Pa bi moralo biti to na prvem mestu pri oblikovanju vizije! Države z neprimerno več kmetijske zemlje se pozidav branijo, pri nas pa tovarnam, kot je na primer Magna, dovolimo, da zidajo na najboljših kmetijskih zemljiščih in vodovarstvenih območjih. V Sloveniji vlada provizija, ne vizija, kot sem že večkrat dejal.«
»Ponavljal sem resnico, oni pa laž«
Eko krog je nastal kot odgovor na Lafarge, ki je leta 2002 prevzel cementarno v Trbovljah in kot gorivo začel uporabljati sporni petrolkoks, leta 2009 pa je dobil še dovoljenje za sosežiganje nevarnih odpadkov. »Najprej sem se kot kmet, čigar kmetija je tik nad cementarno, začel povezovati z drugimi kmeti. Bili smo popolnoma hendikepirani. Emisije so nam uničevale gozd, sadno drevje in poljščine ... Nemogoče je bilo preživeti. Ko so se začeli poskusi za sežiganje odpadkov, smo oblikovali civilne iniciative, kasneje pa smo se povezali v Eko krog.«
Za uspešno, več kot deset let dolgo bitko, v kateri je Eko krog dokazal, da Lafargova tovarna obratuje z dovoljenji, ki jim jih država sploh ne bi smela podeliti, in ustavil sosežig petrolkoksa in nevarnih industrijskih odpadkov v trboveljski cementarni, je Uroš Macerl leta 2017 prejel prestižno nagrado Goldmanove okoljske fundacije, največje svetovno priznanje okoljskim aktivistom. »Nagrada se podeljuje posamezniku, vendar se ve, da brez cele ekipe Eko kroga zmage ne bi bilo. Tudi Messi in Ronaldo tekem ne zmagujeta sama!«
V borbi proti Lafargu so moči združili ljudje raznolikih poklicev: pravniki, biologi, kmetovalci, kemiki, zdravniki, gozdarji, strojniki, računalničarji … Macerl pove, da se je medijsko izpostavil, ker je njegova kmetija mejila na tovarno in je bil stranka v postopku, pa tudi zato, ker si je kot kmet upal malo več. »Bil sem manj ranljiv kot tisti v službah, kjer so jih lahko šikanirali, pritiskali na njih in jih stiskali v kot,« pove, in doda, da je bila njegova naloga občutno lažja od tiste, ki so jo opravljali lastniki cementarne. »Lažje mi je bilo, čeprav so imeli oni na svoji strani neomejene količine denarja, najboljše piarovske službe, odvetnike, politike in mnenjedajalce. Na naši strani je bila iskrenost in želja po rešitvi problema. Ponavljal sem resnico, oni pa laž.«
Tek na dolge proge
Po zmagi v bitki s cementarno se je število klicev na društveni telefon povečalo. »Moje ime je od takrat še bolj prepoznavno. Če čutim, da lahko pomagam, sem ga rade volje pripravljen zastaviti. Pogosto pa imam občutek, da klicatelji mislijo, da sem kot stekel pes, ki ga je treba 'spustiti s ketne', pa bo grizel in rešil njihov problem. Tako ne gre. Ne moreš pričakovati, da nas boš poklical, nekaj povedal, in rekel – evo, Eko krog, zdaj pa opravite svoje. Poleg tega je nemogoče reševati težave daleč od doma. Reševati jih morajo ljudje, ki tam živijo.«
Pojasni, da se morajo ljudje v lokalnem okolju sami organizirati in začeti reševati problem, v Eko krogu pa jim lahko pri tem pomagajo z nasveti in jih usmerjajo. Organizirajo tudi delavnice za okoljske aktiviste, namenjene nevladnim organizacijam in iniciativam, ki jih zanima na primer, kako zasnovati učinkovito kampanjo, kako do sodelovanja v javnih postopkih in kako pridobiti okoljske informacije javnega značaja. »Vsakogar opozorimo, da so borbe lahko izjemno dolgotrajne. Nekateri mislijo, da bodo v kratkem času obrnili stvari na bolje. Takšnim rečemo, da je bolje, da se stvari sploh ne lotijo.«
Uroš Macerl pravi, da zaradi njegovega aktivizma pogosto trpi njegova družina, pa tudi kmetija. »Starejši sin, ki je star 25 let, ima zaradi mene toliko več dela. Svojo kmetijo ima, a mi veliko pomaga na moji. Najmlajši, ki je v prvem razredu, me toliko manj vidi. Tudi moja partnerka se mora velikokrat prilagajati. Hudo mi je zaradi tega, vendar si rečem: dve možnosti imam. Lahko bi bil oče, ki bi z otroki hodil na izlete, vsak večer sedel pred televizijo, pil pivo, jedel čips in preklinjal politike, naredil pa ne bi popolnoma nič, da bi se stanje v državi spremenilo. Odločil sem se za drugo pot. Starejšima otrokoma je že jasno, zakaj. Prepričan sem, da bo tudi najmlajši kmalu razumel.«
