Letošnji praznik je minil čudno. Razveselila me je gospa veleposlanica Nemčije. V Vidmarjevi vili, kjer je rezidenca Republike Nemčije, je odkrila spominsko ploščo v spomin na ta dan. V spomin na dan organiziranega odpora slovenskega naroda proti dokončnemu uničenju. Navzoče je nagovorila v slovenskem jeziku in se opravičila za huda dejanja rojakov v drugi svetovni vojni. Vsa čast vam, gospa veleposlanica. Moj globok poklon v očetovem in mojem imenu. Opravičilo sem vzel osebno, saj je veljalo mojemu očetu in njegovima dvema letoma v taborišču.

Z grenkobo sem pomislil, kako lepo bi bilo, če bi kaj takega končno zmogli storili še gospodje iz dvorca na Ciril-Metodovem trgu. Morda s kakšno mašo za partizane, saj je bilo med njimi verujočih več kot tri četrtine. Seveda bi morali dodati opravičilno mašo za vse tiste fante iz vrst pomožne policije SS (domobrancev), ki so jih navduševali za boj proti komunizmu in jih silili, da se priključijo tem zločinskim organizacijam. Mnogi med njimi so iskreno verjeli, da delajo prav. Prav tem fantom, ki so po njihovi zaslugi žalostno končali po koncu vojne, bi bilo namenjeno opravičilo. V tak čudež žal ne verjamem. Bi pa lahko bil korak h končanju druge svetovne vojne, o katerem je sanjal dr. Bučar na zasedanju slovenske ljudske skupščine leta 1991.

Praznovanje sta zaznamovala še dva dogodka, mimo katerih ne morem brez grenkobe. Državna proslava na Mali gori je bila žaloigra in burleska hkrati, začinjena s cinizmom prirediteljev. Pomešali so vse, tigrovce, domobrance, partizanskega pesnika Kajuha in domobranskega narednika Balantiča. Kdor lahko to zmore dati skupaj, je bolnik.

Kaj je narobe s pesniki na proslavah, boste vprašali. Pravzaprav nič, vendar prej preberite tole. Na Notranjskem vam bodo še vedno vedeli povedati zgodbo o zločinu na Bločicah. Vasica leži raztegnjena na pol poti med Grahovim in Blokami. Nad vasjo se je ustavila skupina partizanov Gradnikove brigade. Patrulja domobranske posadke iz Grahovega se jim je predstavila kot patrulja Notranjskega odreda. Ob slovesu so jih zahrbtno postrelili, smeje sedli na kolesa in odpeljali v Grahovo. Zločin je videl njihov soborec, ki je zaostal za njimi nekaj metrov. Zločinski zahrbtni poboj je videlo tudi nekaj domačinov. Patruljo je vodil narednik pomožne policije SS (domobrancev) iz posadke v Grahovem, pesnik France Balantič. Kaj pravite raziskovalci Inštituta za novejšo zgodovino (recimo gospa Griesser), ste že raziskali ta zločin na Bločicah. Ne? Škoda.

Balantičeve pesmi sem bral pri sošolcih, katerih očetje so bili v Argentini. Sprava med nami, otroki različnih strani v vojni, je tekla spontano brez velikih besed. »Živeti boste morali skupaj, zato bodite prijatelji,« nam je modro postavil oče. Med Balantičevimi pesmimi je nekaj prav lepih. Nisem literarni poznavalec, vendar bi jih upal primerjati s pesmimi bloškega učitelja Iva Čampe, njegovega sodobnika, ki so ga kot talca leta 1942 ustrelili Italijani. Njegove pesmi so za moj okus lepše. Preberite njegovo zbirko pesmi Ivje se iskri. Posebej njegova Njiva kaže vso Čampovo navezanost na našo zemljo, rod in dom.

Vrnimo se k proslavi na Mali gori. Med udeleženci je žal izstopal predsednik države Borut Pahor. Ali se zavedate, gospod predsednik, da ste s svojo prisotnostjo dali legitimiteto tudi zločinu na Bločicah, pa poneverbi boja tigrovcev? Kako ste to zmogli? Vi, sin pogumnih Primorcev, ki so se prvi uprli uničujočemu fašizmu. V mojih očeh ste izgubili vso verodostojnost, čast in spoštovanje. Če do sedaj še niste pomislili na odstop s položaja predsednika Slovencev, z mesta suverena naše države z moralno in etično avtoriteto vodje naroda, je sedaj pravi čas za to. Ne bodite več lakaj oblasti brez podpore ljudi.

Drugi udeleženci te »proslave« ne zaslužijo besede.

Zvečer sem se z veseljem pomešal med sonarodnjake na Prešernovem trgu in praznoval dan OF.

Dušan Kaplan, Ljubljana