Pohod po poti okoli okupirane Ljubljane, ki je bil zaradi pandemije koronavirusa odpovedan že drugo leto zapored, je kljub vsemu na pot privabil številne pohodnike, ki ohranjajo tradicijo. Pot ob žici, ki letos praznuje 65-letnico, velja za največjo športnorekreacijsko prireditev pri nas. Najzgodnejše pohodnike smo na poti mimo Gramozne jame pri Žalah srečali že malo po 6. uri zjutraj.
Tišino in jutranjo meglico z bližnjih polj je rezal zvok pohodnih palic. In bolj ko se nam je zvok korakov bližal, razločneje smo lahko slišali sproščen pogovor skupine upokojencev. »Leto dni smo trenirali posamezno, zdaj, ko smo vsi cepljeni že z drugim odmerkom cepiva proti covidu-19, nam tudi ta mladi ne morejo več prepovedati, da bi se družili med sabo. In današnji pohod in sporočilo, ki ga nosi, je res prava priložnost za prvo druženje po dobrem letu dni nevzdržnih omejitev,« so nam povedali in med mahanjem v slovo še zatrdili, da bodo danes zagotovo prehodili cel krog.
Pot kot spomin na zgodovino
Nasprotno od skupine upokojencev sta imeli težave z zgodnjim vstajanjem triletna Anabella in njena tri leta starejša sestrica Gabriella. »Po navadi smo šli na sprehod z vrtcem. Letos je odpadlo, smo pa zato šli z družino,« je povedala starejša deklica, ki je za motivacijo na poti tudi zbirala žige. »Zbrali bomo štiri žige,« je še razložila. Da je na poti pomembna predvsem dobra družba in prava energija, nam je potrdila tudi ekipa mladih, ki so na pot stopili v Kosezah. »Računamo, da bomo za cel krog potrebovali približno sedem ur. Seveda načrtujemo tudi nekaj postankov za malico in pijačo,« so povedali in nam hkrati zagotovili, da je njihov moto: »Zdravo in po pameti.«
Za mnoge je Pot ob žici nekaj posebnega. Je spomin na pretekle dogodke in Ljubljančanov, ki so vse to doživljali, ni več veliko. So pa to od blizu doživljali mnogi starši udeleženih. Pri kontrolni točki Livada smo ujeli tudi ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki se je na pot odpravil s simpatizerji in člani svoje liste. »Računam, da se nam bo na poti pridružilo več kot 120 pohodnikov,« je povedal župan, ki je pohvalil udeležence, češ da se vsi držijo navodil neorganiziranega pohoda.
Živahno tudi pri Koseškem bajerju
Kot vedno je bilo izredno živahno tudi pri Koseškem bajerju. Z vzkliki »Smrt fašizmu, svoboda narodu!« so pohodniki na poti pozdravljali zakonca Smrekar. Kot je povedal Janez Smrekar, se pohoda udeleži vsako leto, zadnja leta pa še z večjim ponosom s seboj nosi jugoslovansko zastavo. »Pogrešam čase, kot so bili nekoč. Predvsem tople odnose med ljudmi,« je povedal Janez Smrekar, njegova žena Darinka pa je dodala, da je energija na poti letos veliko boljša kot lani: »Ljudje so sproščeni, tudi veliko več jih je.«
Koliko udeležencev se je dejansko v soboto in dan kasneje odpravilo okoli mesta heroja, je letos težko oceniti. »Ker hodimo vsi v smeri urnega kazalca, na poti ni srečevanja,« je povedala Nataša Petelin, ki si je za pohod spletla kitki in na glavi ponosno nosila titovko z rdečo zvezdo.
Odmevale so partizanske pesmi
Kot vsako leto je bilo med pohodniki mogoče slišati partizanske pesmi. Na posameznih kontrolnih točkah jih je prepeval ženski zbor Kombinat, ki letos praznuje 13 let delovanja. Anita Caruso si je pesem Hej, brigade predvajala kar prek mobilnega telefona. »Nekoč smo pot pretekli, z leti pa je tek nadomestil počasnejši korak,« je v smehu povedala sogovornica in dodala, da je tudi sama pevka in da je nekoč pela pri ženskem pevskem zboru Generacija '57. »Lani se zaradi epidemije po dolgem času pohoda nismo udeležili. Letos pa ima pohod še posebno sporočilno noto za nas. Ker smo se že cepili, smo se po dolgem času lahko tudi družili s prijatelji in pohod pozdravili kot otvoritev socializacije,« je še povedala Carusova.
Na poti smo prestregli tudi nekaj tekačev, ki so se na tek okoli Ljubljane odpravili v skupini po tri. Tradicionalni tek trojk, ki je letos zaradi vseh ukrepov prav tako potekal v virtualni obliki, je na trasi združil tudi tri prijateljice. »Začele smo na Fužinah, tako da je za nami že dobra polovica trase,« je povedala Tanja Plestenjak, ki sta ji družbo delali NevenkaČuk in Bogdana Krašovec.
Pohodnikom je letos šlo na roke tudi lepo vreme in vsak je lahko traso prilagodil svojim sposobnostim. Aleksander Ilič, ki se prav tako pohoda udeležuje vsako leto, je kljub protezi v kolenu trmasto vztrajal v svojem tempu. »Letos grem od Viča do Dravelj, žena, ki ima boljšo kondicijo, pa se je že ob 6. uri zjutraj odpravila prehodit cel krog,« je ponosen na boljšo polovico povedal sogovornik. »Hudo mi je, da ljudje pozabljajo na pomembnost današnjega dne. Sploh zdaj, ko se ponovno dogaja fašizem v naši družbi in ko je treba temu glasno in odločno kljubovati.« je dodal, preden je ponovno ujel svoj odločen korak do cilja.
