Vzdušje v Stari elektrarni je bilo nenavadno: na tribunah je sedelo le nekaj ljudi, ki so čakali na začetek predstave Trans-plantLuke Martina Škofa in Nike Švab, toda skoraj prazno dvorano, ki bi v običajnih okoliščinah najverjetneje delovala precej žalobno, je napolnjevala vedrina, ki ni izginila vse do zaključnega aplavza, dopolnjeval pa jo je še nekakšen občutek intimnosti – kot bi bili gledalci, ki so po dolgih mesecih v živo spremljali gledališki dogodek, tesno povezani z nastopajočimi v svojevrstnem »zarotništvu« iskanja normalnosti. »Končno sem bila spet v gledališču,« je po koncu dahnila ena izmed obiskovalk.
Podpora umetnikom
Po tistem, ko je vlada pred prvomajskimi prazniki po več kot pol leta trajajočem zaprtju gledaliških in koncertnih prizorišč znova omogočila izvedbo kulturnih prireditev v zaprtih prostorih, so bili v zavodu Bunker, ki upravlja Staro elektrarno, med prvimi, ki so odprli vrata za obiskovalce – pa četudi pod strogimi pogoji, med katerimi je tudi omejitev na največ deset gledalcev, zaradi katerih je prireditve v živo komajda smiselno pripravljati. »Menili smo, da je treba na določeni točki preprosto začeti izvajati žive dogodke v okviru možnosti, ki so na voljo, čeprav so trenutne zahteve skrajno neživljenjske in na daljši rok nevzdržne,« pojasni Tamara Bračič Vidmar iz Bunkerja. Sleherni dogodek namreč zahteva kopico dodatnih priprav in organizacije, od sprotnega testiranja umetnikov, tehnične ekipe in drugih sodelavcev naprej. Višji pa so tudi stroški, toda finančna logika trenutno ni v ospredju.
»Pri naši odločitvi sta bila bistvena dva razloga. Prvi je, da delamo za javno dobro, naše poslanstvo pa je v tem pogledu oblikovanje skupne izkušnje žive umetnosti, ne pa priprava spletnih prenosov,« pove. »Drugi pa je, da večinoma sodelujemo s samozaposlenimi umetniki, ki so imeli v preteklem letu le malo možnosti za delo, zato poskušamo tudi na tak način podpirati sceno. Seveda pa upamo, da se bodo razmere v prihodnjih tednih izboljšale in bo mogoče v dvorano spustiti več obiskovalcev.«
Tudi za samo tri gledalce
Podobno razmišljajo tudi drugod. V ljubljanski Drami bodo tako prihodnji teden za občinstvo odigrali tri ponovitve predstave Škorpijon, ki so jo sinoči v spletnem prenosu premierno izvedli na odru Male drame. Namesto kamer in snemalne ekipe bodo lahko v avditoriju natanko trije gledalci. »Gre predvsem za gesto, s katero želimo pokazati nujnost živih gledaliških dogodkov, vendar teh v okviru trenutnih omejitev realno ne bomo mogli pripraviti prav dosti,« priznava Jernej Pristov, vodja službe za odnose z javnostmi. Od javnih zavodov se pač pričakuje skrbno finančno poslovanje, ob tako omejenem obisku pa so stroški izvedbe nesorazmerni z izkupičkom od vstopnic.
Premierna izvedba predstave pred gledalci sicer za gledališčnike pomeni »naravni zaključek« ustvarjalnega procesa; v Prešernovem gledališču Kranj bodo zato v torek za osem gledalcev, kolikor jih lahko sprejmejo ob trenutnih predpisih, premierno izvedli predstavo Kons: novi dobi v režiji Žige Divjaka. »S ponovitvami pa bomo počakali do takrat, ko si jo bo lahko ogledalo nekoliko več gledalcev,« pravi Eva Belčič, zadolžena za marketing in odnose z javnostmi. Istega večera bo pred živim občinstvom še premiera avtorskega projekta Slaba družba Vita Weissa na Novi pošti, ki deluje v okviru Slovenskega mladinskega gledališča, nato bodo v živo sledile tudi tri ponovitve.
Postopno se odpirajo še nekateri odri. V Gledališču Glej bodo nocoj in jutri za peščico gledalcev v živo prvič ponudili predstavo Ni mogoče čakati zaman, ki sta jo že decembra pripravila Leja Jurišić in Miklavž Komelj. V Lutkovnem gledališču Ljubljana pa bosta nocoj premieri kar dveh predstav, glasbene pravljice Čarovnik iz Oza režiserke Yulie Roschine in ugledališčene poezije Angeli v režiji Male Kline. Zaradi omejenega obiska pa bodo premieri in ponovitve v celoti namenili abonentom.
Težave zlasti z abonmaji
Ravno izpolnjevanje obveznosti do abonentov je zagata, s katero se srečujejo skoraj vse hiše, saj se zavedajo, da si njihovo občinstvo želi zlasti predstav v živo, ne pa ogledov po spletu. »Kdo bo prihodnjo sezono ponovno kupil abonma, če v letošnji skoraj ni mogel priti v gledališče,« se sprašuje Tina Kosi, upravnica in umetniška vodja SLG Celje. »Želimo si, da bi lahko do poletja odigrali vsaj del programa za abonente, toda pod trenutnimi pogoji to preprosto ni mogoče; saj nam ni težko slediti varnostnim protokolom, ki jih določa NIJZ, težava je omejitev na največ deset ljudi. Tu bi nam zelo pomagalo že, če bi se lahko odprli pod enakimi pogoji, kot so veljali jeseni.«
Tudi za druga gledališča bi pomenila vrnitev na jesenski protokol velik korak k »normalnemu« delovanju, pri čemer pa jim preglavice povzroča negotova časovnica. »Iz tedna v teden čakamo na podatek, pod katerimi pogoji bomo lahko delali v naslednjih dneh,« pojasni Tina Kosi. »To nam precej otežuje načrtovanje, saj programa dela in razporedov ni mogoče spreminjati čez noč, o spremembah pa je treba pravočasno obvestiti tudi obiskovalce.«
