V lanskem »neletu« se je spremenilo marsikaj, med drugim sem bila ob dva rituala: prvomajsko in prvonovembrsko plavanje v morju. Letos mi je prvomajsko uspelo. Ko sem plavala v mrzlem morju, sem se spraševala, ali sploh diham, tako tesno je mrzlo morje objelo moja pljuča. »Budalo,« sem si rekla, »mir daj in plavaj.« Kot v vicu o sinu in očetu, ki iz Škotske plavata v Ameriko. Ko sem priplavala do para, ki se je ležerno namakal, smo se pozdravili: »Živel 1. maj!«
V Piranu in Portorožu smo si pogledale razstavo Safeta Zeca. Ko sem videla prvo sliko v cerkvi, mi je spontano ušlo: »Kako lepo, mogočno.« V Portorožu me je objela tesnoba in teža del pod skupnim naslovom Exodus in objem. Pozabljene slike beguncev, mrtvega dečka na obali so podobe sveta, ki je še vedno tu, nič manj krut ni do beguncev, a je virus vse potisnil v pozabo in ozadje. Večkrat smo hodile okoli Fornač, želele smo si, da nam gospod s ključi odklene vpogled v razpadajoče ostanke nekoč velikega in znanega filmskega studia. Nismo ga srečale. Vedno se v Piranu sprašujem, zakaj ni nikjer vsaj obeležja, da smo v slovenskem Cinecittà. V filmskih studiih na Fornačah so snemale svetovne zvezde tistega časa. Ali je tako težko dati fotko zvezde na začetek ulice in zapisati: »Tu se je (datum) sprehajala (ime zvezde),« ali po mestu na tla vpisati imena div, nekakšen slovenski walk of fame. Moji predlogi so rokohitrski, prav gotovo pa obstaja več načinov, kako ne pozabiti. Lahko bi tudi nekam postavili fotografijo domačih statistov v velikih filmih. Seveda bi obnova nekdanjega studia in ureditev, recimo, filmskega muzeja stala nekaj denarja. Ne razumem, zakaj Piran skriva spektakularno zgodovino. Tartini je povsod, filmski studio in zgodovino pa so zatajili.
Sprehodile smo se tudi do pokopališča, pozdravile Ulayja in Čapa. Zgodba o njem je seveda zgodba o dobrih, zabavnih, inovativnih, pametnih in uspešnih filmih, odnos do njega pa priča o tem, da tu že dolgo biva avtohtona domača sorta nesramnosti in netolerance, ki ga je odrinila na rob pozornosti in preživetja. Ker Čap ni bil rojen na sveti slovenski zemlji, ni znal dobro slovensko in, še huje, bil je homoseksualec. Drži pa, da so v Piranu, daleč od centra mesta in pozornosti, ob stoletnici slovenskega filma odkrili spominsko ploščo na prehodu ob mestnem pokopališču in prehod poimenovali po Čapu. Kakorkoli, vikend na domači obali je bil dobrodošla popestritev. Spremenila sem okolje, šla nekam, kamor sicer ne bi, in odkrila mesto, ki me do zdaj ni zanimalo.
Doma sem v nedeljo zvečer kolebala, ali bi gledala televizijo ali ne, nemara ne bi bilo slabo podaljšati dobrega občutka vikenda. In ne gledati televizije. Ni šlo. Pogledala sem Dnevnik. Vmes sem pospravljala, hodila po stanovanju in potem kar naenkrat bum, bam – bomba. »Kaj?!« sem slišala lasten krik začudenja. V prispevku o situaciji na STA je nekaj povedal tudi šef Ukoma. Ja, vem, vseskozi nekaj govori, daje izjave. Ampak šele vikend pozabe mi je odprl ventil za zdravo pamet. Kaj ima ta človek sploh govoriti o STA? On vendar ni odgovorna oseba. Zakaj ga sploh sprašujejo o zadevah, ki niso v njegovi domeni?
Podpiram domače medije, prispevala sem in še bom #zaobSTAnek. Grozno je, kaj se dogaja, toda zakaj odmerjati dragocen medijski prostor in čas ljudem, ki niso odgovorni in se ne spoznajo na zadeve, o katerih govorijo? Naslednji dan je minister za notranje zadeve komentiral odločitev koprskega sodišča o pravnem statusu obraznih mask. Dovolj žalostno je že, da ne znajo spisati pravilnikov. Predvidevam, da jih prav malo briga. Toda zaradi tega pravni vidik ni nič manj pomemben.
Davno nekoč, ko sem bila še novinarka za kulturne zadeve, nam novinarjem in urednikom ni padlo na pamet, da bi vabili pred kamere analfabete. Koga bomo nagovorili, povabili pred kamero, je bilo stvar resne debate. Danes je resda več priložnosti za izražanje mnenj, vsa pa zaradi tega še niso relevantna, predvsem pa so še vedno samo mnenja. Ne dejstva. Ne glede na jakost in pogostost vpitja. Vprašanje na mestu pa je predvsem, kam je poniknil minimum novinarske higiene in osnovnih profesionalnih načel. Se je ujel in zagozdil v past – o kateri je te dni tvitnil tudi obrambni minister – medijskega uravnoteženja in pluralnosti? Kar je oksimoron.
Prijateljica me je opozorila na citat igralca Zorana Ramilovića: »Kad umreš, ti ne znaš, da si umro, i nije ti teško. Teško je drugima, isto je i kad si glup.« Nenehno smo v vrtincu neumnosti, razumem, da smo se upehali. Nekateri sicer pišejo dobre štose na ta račun, kar je okej, ampak meje, »kdo, kdaj in o čem« je prav, da govori, pa novinarstvo ne bi smelo spregledati. Vem, da je težko, sploh s to vlado, toda ljudi, ki so kompetentni, je še vedno dovolj. Tako kot je dovolj dokazano sposobnih, da organizirajo cepljenje. Aplikacije in preostali sodobni pripomočki sami po sebi ne rešujejo ničesar oziroma ljudem, ki svojega dela ne znajo opravljati, nič ne pomagajo. No, pa cepiv mora biti dovolj. In smo spet pri veščinah in vesti, potrebnih za vodstvene kadre. Ustvarjanje kaosa, bevskanje o vsem in vseh, žaljenje in laganje to niso. Ne vem, od kod mantra, da kakršenkoli »vodjja« že je – je učinkovit. Ni. Poleg tega niti ena od mnogih slabih idej in zmerljivk ni njegova. En sam kopi pejst znanega. Dobro mu gre le sprožanje sovraštva, najbolj povezovalnega čustva. »Dovoljj« je. Janša go home.
* Prevod citata prepuščam pristojnim.