Oče mu je sprva še lahko pomagal, a ko je ostal brez oljk, se je Elbasyouni moral znajti sam. Da si je zaslužil za šolnino in preživetje, je na teden delal tudi več kot 90 ur v prodajalni s sendviči. Trud, h kateremu so ga priučili že v Gazi, se mu je obrestoval. Dokončal je šolanje in se zaposlil v kalifornijskem podjetju, ki izdeluje električna letala. Ko je bilo to podjetje izbrano, da sodeluje pri pripravah na Nasin polet na Mars, je bil izbran za vodjo moštva, ki je razvilo elektroniko majhnega helikopterja. Ta znanstvenikom zadnje tedne omogoča še boljši pogled na ozemlje rdečega planeta. Ko je helikopter pred tedni začel oddajati prve slike z Marsa, je Loay Elbasyouni sredi noči od veselja začel glasno vpiti in je s svojim bučnim navdušenjem prebudil vse v bloku. V njegovem rodnem mestu v Gazi, ki jo je od začetka študija obiskal le enkrat, je postal pravi junak. Njegove slike kot odraz ponosa meščanov, ker je njihovemu rojaku uspelo soustvariti uspešno misijo na Mars, visijo na pročeljih številnih stavb. Elbasyouni bi se rad vrnil v Gazo na obisk, toda pridobivanje dovolilnice za vstop na palestinsko ozemlje in izraelski mejni režim, ki se lahko kadarkoli spremeni, mu dejansko onemogočata, da obišče domovino. Ker kot inženir dobi le dva do tri tedne dopusta, bi se mu namreč utegnilo pripetiti, da obtiči v Gazi in posledično izgubi službo v ZDA. Kaže, da je Elbasyouniju lažje priti na Mars kot domov.
Lažje na Mars kot v Gazo
Z 19 leti je Loay Elbasyouni zapustil Gazo in se podal na študij v ZDA. Iz kraja Bet Hanoun ob meji z Izraelom, kjer je izraelska vojska med vpadi na palestinsko ozemlje štirikrat razdejala nasade oljk njegovega očeta, je po izobraževanju v šolah agencije Združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem odšel na študij inženirstva v ZDA.
Loay Elbasyouni je v Gazi, svoji domovini, postal pravi junak, vendar je zaradi težavnega pridobivanja dovolilnice za vstop na palestinsko ozemlje in izraelskega mejnega režima, ki se lahko kadarkoli spremeni, ne more obiskati.
