Pojavilo se mi je kar nekaj vprašanj. Zakaj so akademiki potrebovali 76 let za tako objavo? So bili v času Jugoslavije preveč pod vplivom »črno-belih« zgodovinskih opisov »zmagovalcev« in so se jim oči začele odpirati šele v samostojni Sloveniji? So k temu pripomogli tudi »poraženci«? Se jim je pogled (vsaj nekaterim) preveč »desno« ideološko obarval? Ne vem. Očitno pa se je zdaj zbrala prava skupina za pravo izjavo. Seveda me najbolj zanima, o kateri zgodovinski reviziji, ki je bila potrebna, govorijo. Katero upoštevajo.

Če drži, kar smo lahko prebrali v časopisu, sta postopek priprave in sprejetja izjave ubirala malce nenavadna pota. Besedilo so napisali brez vsake razprave, niti v matičnem razredu za zgodovinske in družboslovne vede je ni bilo. Edini zgodovinar v petčlanski komisiji je bil Peter Štih, a še on se bolj spozna na srednjeveško zgodovino Slovencev kot na drugo svetovno vojno. V svoj zagovor lahko sicer poudarijo, da gre za sprejetje »samo« univerzalnih etičnih vrednot. Saj, saj, ampak, ali jih lahko izolirajo, ne da bi poznali realno zgodovinsko dogajanje, prepletenost vzrokov in posledic…? Do zdaj še nismo slišali skupnega in usklajenega stališča zgodovinarjev o drugi svetovni vojni, ki bi bilo zame edino verodostojno.

Razumem, da so z izjavo pohiteli, da bi jo priložili za popotnico ob tridesetletnici. Sprejeli so jo na dopisni seji in ji prisodili »pomembnost« za točko razno. Iz števil, ki jih je akademik v Odmevih navedel, sklepam, da jo je podprlo okoli 60 odstotkov vseh članov SAZU. Kje je ostalih 40 odstotkov? Se tako pomembne zadeve ne sprejemajo s konsenzom? Radi bi videli seznam akademikov, ki so ali niso pristopili k njej, in zvedeli za razloge.

Res je bilo vojno dogajanje kompleksno, na individualni ravni so številne tragične zgodbe. Če pa gledamo celostno, očitno ne zadostuje podelitev »upravičenost« in »neupravičenost«. Daje vsaj vtis težnje po »uravnoteženju«: vsak je kriv in vsak je žrtev. Še več, navedeno je, da so bili največje žrtve po vojni pobiti domobranci (čeprav je bila med vojno 3-krat ponujena abolicija), in ne partizani (med katerimi je bilo največ žrtev), in ne Slovenci, ki so jih domobranci pomagali okupatorju »spraviti« s sveta, tudi v taboriščih.

Da bi se o preteklosti pogovarjali in jo sprejeli, so potrebni samokritični sogovorniki in objektivna zgodovinska osnova. (Primer, kako se ob molku SAZU in s Pahorjevo pomočjo zgodovina potvarja, je zadnja državna proslava na Mali gori.) Prepričanja, ki so prepletena z močnimi čustvi, je še s psihoterapijo težko spreminjati, zato so še tako dobronamerne sprave »od zunaj« obsojene na neuspeh. Človek gre takoj v obrambo, še zlasti, če so dejstva zgodovinsko zgrešena in/ali ima občutek, da se mu dela krivica. Veliko prej bi dosegli želeno, če bi se samo trudili graditi boljše odnose v sedanjosti. A to, kar se dogaja, je poglabljanje razklanosti in sovražnosti, borba, na srečo (še) na besedni ravni.

Rada imam ljudi, z njimi imam dobre odnose ne glede na politično, versko, ideološko pripadnost, spolno usmerjenost…, in nikomur ne bi naredila nič slabega. Sovražim vsako nasilje, še zlasti vojne, in obsojam vse zločine po vrsti. Povejte mi, prosim, s kom naj se potem spravim. Saj se mi sploh ni treba. Podobno razmišljajo še mnogi, ki so rojeni po vojni, in zlasti mlajši, rojeni že v samostojni Sloveniji. Radi bi končno živeli v sedanjosti in za prihodnost. Me razumete?

Polona Jamnik, Bled