Glavni pobudnik mednarodne akcije, ki se je začela februarja in bo potekala na vseh petih celinah, je indijski humanitarec Mohandži Mohan. Cilj je posaditi sto tisoč dreves: »Ampak to je minimum. Posadili bi jih radi veliko več, da bodo dajala hrano vsem živalim in ljudem,« je pojasnil. Prejšnji teden so začeli v Ameriki, sajenje pa bo potekalo še v Amazonskem gozdu, Indiji, Veliki Britaniji in Južni Afriki. V sodelovanju z njim je dogodek v Sloveniji organizirala Paula Vouk, učiteljica matematike in računalništva v zavodu: »Znanje ni samo v knjigah in ocenah, ampak je to, da otroci najdejo svoj najvišji potencial, ga začnejo izražati in deliti z drugimi. Potrebujejo to notranje bogastvo, občutek pripadnosti in vrednosti v družbi.«
Otroška skrb za naravo
Okoli Zavoda gluhih in naglušnih bodo čez čas vzcveteli jablane, ringloji, maline in ribez iz dvajsetih sadik. O drevesih ima 11-letni Urh že veliko znanja, ker jih sadi tudi doma: »Zanje sem se začel zanimati, ko sem ugotovil, kako so pomembna za naš planet. Ker mi ne bi zdržali brez njih, oni pa ne brez ogljikovega dioksida. Vse je povezano,« pove, medtem ko z lopato čaka pri eni od skopanih lukenj. »Danes sodelujem, da polepšamo svet s povečanim kisikom dreves in ker je lep namen.« Otroci so še posebno srečni, ko se lahko udeležijo aktivnosti, ki so drugačne od pouka v učilnicah, pripoveduje Voukova. Naj bo to druženje v naravi, igra ali ustvarjanje: »Tukaj so otroci s posebnimi potrebami in oni se izražajo na zelo ustvarjalen način, z gibanjem v naravi. Njim je to zelo blizu in mislim, da so to idealne aktivnosti zanje.« Enajstletni Nik tokrat ni sodeloval pri sajenju, je pa v okviru drugih šolskih aktivnosti naredil enega od hotelov za žuželke: »Zdi se mi pomembno, da lahko tudi otroci počnemo vse te stvari, ker se s tem veliko več naučimo kot recimo pri pouku naravoslovja.« Na šolski zelenici je že pred časom pomagal posaditi nekatera druga drevesa: »Zelo je lepo, ker moraš biti nežen. Neke posebne občutke dobiš, ko pomagaš drugemu bitju. Zelo sproščeno se počutiš.« Ravno to je glavno sporočilo akcije, pove Mohan, ki je življenje posvetil izboljšanju družbe na različnih ravneh: »Otroke bi rad naučil, da smo del narave in da moramo z njo vzajemno delovati skupaj z vsemi bitji. Ljudje nismo ločena vrsta, ki bi si lahko privoščila odcepitev od nje.«
Težko je najti primeren prostor in vsa dovoljenja lastnikov, zato je njihovi pobudi prisluhnil direktor zavoda Boris Černilec, tudi sam velik ljubitelj narave, za kar so mu zelo hvaležni, pojasni učiteljica. Mohandžija Mohana, ki v Sloveniji živi skupaj z ženo in hčerko, je spoznala pred tremi leti in vse od takrat kot aktivistka redno sodeluje z njim: »On pravi, da je naše življenje največje učenje, ne pa besede, ki jih govorimo. Zato je pomembno, kako živimo. S tem, kar delamo danes, učimo, kam bi se morali več usmerjati.« Zakaj ravno drevesa? »Zaradi nesebičnosti,« preprosto pove Mohan. »Drevesa dajejo senco tudi tistim, ki jih sekajo. Brez njih bi bila zemlja nesrečna. Živijo na daljši rok in dajejo plodove ter jim ni mar, kdo jih vzame. Ni delitve kot pri ljudeh,« sklene humanitarec.
