Kuhar Jasmin Suljić je v Sloveniji iskal boljše življenje, a medtem zagrešil umor, žrtev je bil bovški frizer in didžej Roman Komac. Na novogoriškem sodišču so ga na ponovljenem sojenju danes vnovič obsodili na 18-letno zaporno kazen. Sodnice ni prepričal, da ga je Komac napadel prvi in da je šlo kvečjemu za uboj. Razsodila je, da je šlo za naklepen in zahrbten umor, ki se je glede na pridobljene lokacijske podatke z obdolženčevega telefona zgodil izjemno hitro.
Povod za bovško tragedijo naj bi bili ljubosumje, jeza in razburjenje zaradi domnevnega ljubezenskega razmerja Suljićevega dekleta z žrtvijo, čeprav je zdaj že nekdanje dekle razmerje v zaslišanju prek videokonference zanikala. Vedela pa je, da po Bovcu o tem krožijo govorice.
Zaveda se samo prvega vboda
Suljić je iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo prišel po zaslužek. Pot v Posočje mu je utrlo njegovo dekle, ki je v Bovcu že delala preteklo poletno sezono. Bilo je oktobra 2019, ravno na dan, ko sta praznovala obletnico zveze. Že dopoldne sta si privoščila nekaj pijače, popoldne in večer pa je 24-letnik preživel v družbi bovških prijateljev. Popivali so in prigrizovali, nato pa se je malo pred polnočjo Suljić peš namenil na drug konec Bovca do Komaca. Pred vhodom v stanovanje ga je z nazobčanim rezilom vojaškega noža enajstkrat zabodel. Ko je ob kriku iz stanovanja pritekel še Komačev prijatelj, je videl Suljića, kako iz žrtvinega hrbta vleče nož. Sodni izvedenec je naštel enajst vbodov, poškodbe pa so bile preobsežne še za tako hitro pomoč. Sodnica je kot oteževalno okoliščino obdolženemu štela, da je Komac umrl v hudih bolečinah, kot olajševalno pa, da se je zavedal samo prvega vboda, vse nadaljnje pa storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti.
»Komaj stojim na nogah«
»Ne vem, kako stojim na nogah. Preden zaspim, mislim na Romana, ko se zbudim, najprej pomislim nanj. Vem, da njegovi družini to nič ne pomeni, a prosim jo, naj mi oprosti. Ne vem, kako se je to zgodilo, ničesar se ne spomnim,« je pred razglasitvijo sodbe v joku povedal Suljić. Zatrdil je, da česa takega ne bi nikoli več ponovil. »Nimam se za nevarnega. Vedno sem gledal, kako bom pomagal svoji družini. Tudi zdaj v priporu delam. Doma v Bosni imam bolno mamo, ki dela za 200 evrov na mesec in potrebuje mojo pomoč,« je odgovarjal na predlog tožilke, da se mu pripor do pravnomočnosti sodbe podaljša zaradi ponovitvene nevarnosti in ker bi lahko pobegnil pred kaznijo.
»Bolečine se ne da opisati,« je na to odgovarjala sestra pokojnega, sodnico pa prosila, naj pri odločitvi upošteva njeno bojazen, da bi dejanje ponovil: »Ne bi rada, da bi še kdo doživel grozoto, kot jo doživljamo mi.«
Suljićeva zagovornica Metka Lavrenčič Lozej sodnice ni prepričala, da so izpovedi nekaterih prič nezanesljive, da v postopku ni bilo dokazano, da je dejanje storil na zahrbten način, prav tako ne naklepno, saj bi se sicer znebil okrvavljene majice in pobegnil. »Šlo je za nenadno preplavljenje s čustvi. Nedvomno se je moralo v tisti noči zgoditi še nekaj,« je nakazala, da ni povsem jasno, ali ni šlo za prekoračeni silobran. Suljič je sicer med sojenjem krivdo poskušal zvaliti na Komačevega bratranca, češ da naj bi ga k temu napeljal on in mu tudi dal nož. Omenjeni je vse odločno zanikal.
Praske so bile le površinske
Enako sodbo z enako kaznijo je sodnica Suljiću izrekla že pred enim letom. Višji sodniki so ponovno sojenje in dodatno razjasnitev nekaterih okoliščin zahtevali po pritožbi vseh vpletenih – tako tožilstva, obrambe, obtoženega, njegove sestre kot sorodnikov žrtve. A tudi nova izvedenska mnenja in zaslišanje Suljićevega tedanjega dekleta, ki naj bi bila povod za tragedijo, bistvenih novosti niso prinesli. Suljićeva sestra je v pritožbi zapisala, da je imel v otroštvu poškodbo glave, kar bi lahko vplivalo na njegovo prištevnost, a je nevrolog odkril le površinske rane. Prav tako na pločevinki piva, s katero naj bi Komac po zatrjevanju Suljića udaril prvi, z dodatno analizo niso našli obdolženčevih sledi.
