Svetovno prvenstvo v snukerju, ki vsako leto tradicionalno poteka v sloviti dvorani The Crucible v Sheffieldu, je bilo ena največjih zmag dvoranskega športa nad pandemijo koronavirusa. Snukerju, enemu najpopularnejših športov na Otoku, se je v finalu povrnil blišč polne dvorane, sicer pa so gledalci vseh 17 dni navijali za največje mojstre na svetu. Na žalost mnogih privržencev biljarda se sedmega naslova svetovnega prvaka ni veselil legendarni Ronnie O'Sullivan. Se je pa v ponedeljek ponoči že četrtega Mark Selby. Sedemintridesetletni Anglež je bil v finalu z 18:15 boljši od Shauna Murphyja.
Potrpežljivost največja odlika
Poleg tega, da je Selby izvrsten vsestranski igralec, ima vsaj dve odliki, po katerih odstopa od tekmecev. Je izjemno potrpežljiv in verjetno najboljši izvajalec obrambnih udarcev. Tekmece spravlja v težave in jih sili v napake, po katerih brezkompromisno prazni mizo. Anglež se je do polfinala sprehodil s tremi gladkimi zmagami nad Kurtom Muflinom (10:1), Markom Allenom (13:7) in Markom Williamsom (13:3). Sistem največjega prvenstva v snukerju je takšen, da je četverica polfinalistov šele na polovici poti do naslova. Do uvrstitve med najboljšo četverico morajo namreč doseči 36 zmag, odtlej pa do naslova svetovnega prvaka še 35. Selby jih je dosegel s tesnima zmagama nad nekdanjima svetovnima prvakoma Stuartom Binghamom (17:15) in Shaunom Murphyjem (18:15).
Selby se je prvič uvrstil v finale v Sheffieldu že pred 14 leti, ko je s 13:18 priznal premoč Johnu Higginsu. Odtlej ni več občutil grenkobe finalnega poraza. Leta 2014 je bil z 18:14 boljši od Ronnieja O'Sullivana, dve leti kasneje z 18:14 od Dinga Junhuija, leta 2017 se je z 18:15 maščeval Johnu Higginsu, letos pa je proti Shaunu Murphyju poskrbel, da ima leto starejši tekmec zrcalno statistiko njegovi. Murphy se je namreč četrtič uvrstil v finale svetovnega prvenstva, kot 22-letni mladenič dobil le prvega leta 2005 (18:16 proti Matthewu Stevensu), naslednji tri pa je izgubil – leta 2009 z 9:18 proti Johnu Higginsu, leta 2015 s 15:18 proti Stuartu Binghamu in letos z enakim izidom proti Marku Selbyju.
Zacelil lanske rane
»Lani sem v Sheffieldu v polfinalu proti Ronnieju O'Sullivanu doživel enega najbolj bolečih porazov v karieri. Odločale so malenkosti, bil sem na pragu zmage, diktiral tempo in bil ves čas v vodstvu. Težko sem se pobral. Ker je bilo lansko prvenstvo zaradi pandemije šele avgusta, se je nova sezona začela kmalu, kar je bila voda na moj mlin,« je priznal Mark Selby, ki se je s četrtim naslovom na lestvici najuspešnejših igralcev vseh časov izenačil z Johnom Higginsom. Pred njim so le Stephen Hendry s sedmimi naslovi ter Ronnie O'Sullivan in Steve Davis s po šestimi. Angleži so izjemno ponosni na svoje tri največje turnirje, poleg svetovnega prvenstva še OP Velike Britanije in mastersa, na katerem nastopa le najboljših 16 igralcev na svetu. Poimenovali so jih Triple Crown. Le enajstim igralcem doslej je uspelo zmagati na vseh treh turnirjih, z devetimi zmagami pa se je Mark Selby na četrtem mestu izenačil z Johnom Higginsom. Pred njim so spet le legende, kot so Steve Davis (15 zmag), Stephen Hendry (18) in Ronnie O'Sullivan (20).
Novi svetovni prvak se zaveda, da je lahko pred njim vsaj še desetletje izjemnih uspehov, s katerimi bi se lahko še bolj približal najboljšim igralcem snukerja vseh časov. »Če bom le zdrav in v kondiciji, bom napadal zmage na vseh turnirjih. Rad treniram ter ure in ure preživljam ob mizi. Ponosen sem, da je moje ime omenjano ob najboljših igralcih snukerja. Srečen sem tudi, da je naš šport vsaj na letošnjem prvenstvu premagal pandemijo, saj je igrati pred polno dvorano v Sheffieldu največji užitek, ki ga omogoča naša igra,« odgovarja Selby.
Občinstvo na strani Murphyja
Publika v finalu v dvorani The Crucible ni bila na strani Selbyja. Navijala je za Shauna Murphyja, ki pred prvenstvom ni sodil v krog največjih favoritov. Toda Murphy je iz kroga v krog pridobival samozavest. Ko je v četrtfinalu s 13:11 ugnal prvega igralca s svetovne lestvice Judda Trumpa, so se tekmeci dokončno zavedeli, da imajo v žrebu motiviranega in neustrašnega borca, ki ga zanima le zmaga. Murphyju je sijajen preobrat uspel v polfinalu, ko je zaostanek s 4:10 proti Kyrenu Wilsnu preobrnil v zmago s 17:12. Boril se je kot lev, se evforično veselil vsake partije ter si priboril simpatije občinstva.
Murphy je v finalu igral napadalno in tudi za ceno kakšne napake več skušal izkoristiti vsako ponujeno polpriložnost. »Proti Selbyju se ne smeš spuščati v dolge izmenjave udarcev, saj to pomeni, da si se vnaprej predal. Treba je igrati napadalno in jaz sem na svojo igro ponosen. Žal sem v drugi sekciji izgubil z 2:7. Naredil sem vse, bil zelo blizu, a ni bilo dovolj. Čestitam tekmecu. Zmagal je zasluženo, poraz pa je boleč,« je priznal Shaun Murphy ter v šali dejal, da bo odpustil trenerja Chrisa Henryja. Nekdanji igralec snukerja angleško-belgijskih korenin je namreč trener obeh letošnjih finalistov. Oba sta mu po finalu namenila izbrane besede. »Ni bilo lahko v finalu voditi enega in drugega ter se sprehajati iz ene garderobe v drugo. A smo šli tudi skozi to in ostali prijatelji. Imel sem sladke skrbi,« je pristavil Chris Henry.