Elvis je imel pevske rivale. Prvi je bil Sinatra, ki je o rock'n'rollu menil, da je glasba za slaboumne, o Presleyju kot pevcu pa: »Moral bo odpeti še kaj drugega, da se bo dokazal.« Vseeno se je Sinatra po Elvisovem prihodu od vojakov podvizal, da ga je gostil v svoji TV-oddaji, Presley pa se je po prihodu iz vojske usmeril po Sinatrovi poti. Proti Las Vegasu.

A sredi petdesetih je bil Presleyjev rival predvsem pol leta starejši Pat Boone. Boone je imel prej hit. Leta 1955 mu je uspelo s priredbo Ain't That a Shame Fatsa Domina, nasploh pa je prirejal skladbe temnopoltih rock'n'roll pevcev, ki jih belske radijske postaje niso predvajale, v njegovi izvedbi pa so dosegale vrhove. Skladbe, kot sta Tutti Frutti in Long Tall Sally, ki so v originalu pesmi Little Richarda, je belo občinstvo najprej slišalo v Boonovi izvedbi, obenem pa je bil eden prvih rock'n'roll pevcev, čigar glas je segel do Evrope, tudi do naših krajev.

Pat Boone, prvi Elvisov rival

Ko je bil Elvis s That's all right mama pri milijonu prodanih plošč, je bil Boone že pri treh, na enem od koncertov, kjer sta nastopila skupaj, pa je bil Presley njegov »predvozač«. Kasneje, ko se je rivalstvo bolj razvilo, so javnomnenjske raziskave kazale, da je Boone bolj priljubljen pri moškem, Presley pa pri ženskem občinstvu. Ženske so očitno odločile, saj je v tekmi zmagal Presley, medtem ko se še vedno živega Boona do dandanes drži mnenje, da je izkoriščal rasizem in slab položaj črnskih izvajalcev. A to je krivično. Tudi That's all right mama, prvi Elvisov hit, je avtorstvo Arthurja Crudupa, temnopoltega blues pevca, obenem sta tako Little Richard kot Fats Domino večkrat poudarila, da so Boonove priredbe odprle vrata tudi njima. »Vidite te prstane na moji roki? Zanje je zaslužen gospod, ki danes sedi v občinstvu,« je Domino ob neki priložnosti, ko je bil Boone gost na njegovem koncertu, javno izjavil. Boone, ki je bil tudi TV-voditelj, producent in pisatelj, je Presleyja tudi preživel. Ob Jerryju Leeju Lewisu, ki je takisto letnik 1935, je zadnji še živeči pionir rock'n'rolla.

Cliff Richard, angleški Elvis

Ko so se v začetku šestdesetih pojavili The Beatles in drugi ansambli iz tako imenovane britanske invazije (na ZDA), so izhodiščni r'n'r pevci bodisi propadli bodisi spremenili stil. Tak je tudi primer s Cliffom Richardom, po Beatles in Presleyju tretjim najbolj prodajanim izvajalcem v Veliki Britaniji. Skladba Move it iz leta 1958 se šteje za prvo britansko rock'n'roll skladbo, kot je dejal John Lennon, pa do pojava Richarda britanska glasba ni bila kaj prida. Richard, ki si je ime sposodil od svojega vzornika Little Richarda, je konec petdesetih let prejšnjega stoletja v Angliji in Evropi veljal za Elvisovega rivala. A Presleyja po glasbeni zapuščini ni dosegel. Uspešnejši je bil v filmu. Tudi Richard, ki je tesno sodeloval z zasedbo Shadows, je podobno kot Boone in Presley nemudoma po prvih glasbenih uspehih začel nastopati v filmih. A če Presleyjevi filmi niso bili uspešni in so služili predvsem kot reklama za »soundrack« plošče, je bil Richardov tretji film The Young Ones iz leta 1961 hit, ki je imel vpliv tudi na mladež v naših krajih.

A medijsko poudarjanje rivalstva s Presleyjem je koristilo zgolj prodaji na domačih tleh, ne pa tudi v ZDA, kjer glasbeno ni uspel. Kljub nekaj turnejam po ZDA, kot tudi nastopu v oddaji Eda Sullivana, ki je bil odskočna deska za mnoge, tudi za The Beatles. Elvis se tudi ni nikdar ni srečal z Angležem, čeprav je bila to njegova velika želja in so menedžerji snidenje nekajkrat organizirali, a se je Presley vedno izmaknil. Kar se zdi pomenljivo. Člane zasedbe The Beatles je Presley vendarle sprejel na svojem domu. Richard, ki je kasneje nastopil tudi na evrovizijski popevki (Congratulations leta 1968), je ostal predvsem britanski glasbeni kralj in Angležem pomeni nekaj podobnega kot Johnny Hallyday ali francoski Elvis pomeni Francozom.

Belec s črnskim glasom

Sam Phillips je bil lastnik Sun Studia v Memphisu, kjer so pred Elvisom Presleyjem veliko snemali temnopolti izvajalci, kot denimo blueserja BB King in Howling Wolf, a tudi Ike Turner, čigar skladba Rocket 88 se šteje kot prvi posnetek rock'n'roll žanra iz leta 1951. Phillips je sanjal o belcu, ki bi imel črnski glas. »Ta bi prinesel milijone,« je govoril. Ko je mimo njegovega studia prišel Presley, so se mu sanje uresničile.

Presley je bil za kralja rock'n'rolla oklican že v petdesetih, to se pravi v obdobju do odhoda k vojakom leta 1958. To leto in dogodek obenem pomenita tudi konec zlate dobe žanra. A že sam Presley je javno izjavil, da je zanj resnični kralj Fats Domino. Šestdeset let trajajoča dilema še vedno traja in je danes na neki način bolj živa, kot je bila kadar koli prej. Za pionirje, obenem pa Elvisove glavne konkurente, kot so Fats Domino, Chuck Berry in Little Richard, je poleg tega, da so vsi temnopolti, značilno, da so vsi tudi doživeli osupljivo starost. Domino je doživel devetinosemdeset, Berry devetdeset, Little Richard pa sedeminosemdeset let. Elvis je vendarle umrl (relativno) mlad, star dvainštirideset let, posthumno življenje pa je za kovanje mitov bolj primerno kot dejansko.

Little Richard – prvi, ki je presegel rasne meje

A predvsem po odhodu Berryja in Little Richarda je zgodovinski revizionizem dobil vzgon in danes se o tem, kdo je dejanski kralj rock'n'rolla, razpravlja celo bolj, kot se je nekoč. Angleški ansambli iz šestdesetih vsekakor niso posegali po Presleyju, temveč po Berryju in Richardu. Onadva sta jim že tedaj, v šestdesetih, predstavljala srž žanra. Sploh Richard, ki je leta 1962 izvedel po Angliji turnejo, na kateri so mu bili The Beatles predskupina, je bil od Presleyja bistveno bolj roben pojav. Bil je temnopolt pevec, ki je sredi petdesetih nosil noro pompadour pričesko, kakršno je kasneje povzel Prince, se ličil, oblačil transseksualno, razbijal po klavirju, kričal kot nihče pred njim in ne po njem, prav tako pa ni skrival svoje homoseksualnosti oziroma biseksualnosti. Tutti Frutti je bila v originalni inačici skladba o analnem seksu, katere besedilo je bilo kasneje omiljeno. Bil je objestno nekorekten tip, kot tak pa velja za prvega temnopoltega izvajalca, ki je presegel rasne meje. Ne le, da so ga poslušali tudi belci in belke, ki so mu metale modrčke na oder, kar je v tistih, še vedno linčerskih časih bilo v njegovem primeru bistveno bolj tvegano kot Elvisovo gibanje z boki, ki je bilo na televiziji prepovedano, ampak je bil na nastopih na podeželju tudi Presley deležen ljubosumnih izpadov moških.

Po drugi strani je v šestdesetih letih, v času Črnih panterjev in boja temnopoltih za državljanske pravice, Richard zavračal nastopanje zgolj za črnsko občinstvo, zato so ga radikalne črnske radijske postaje ignorirale kot izdajalca. Richard je v primerjavi z Elvisom, ki je bil predvsem pevec v rokah svojega menedžerja, umetnik z izrazitejšim stališčem, to pa je za kralja nujno.