Moj namen še zdaleč ni opisovati njegovega življenja, o njem smo se namreč tudi učili v šoli in njegov življenjepis je dostopen vsakomur na spletu. Omenil ga bom zaradi drugih namenov. Tudi v njegove osvajalske vojne po Evropi se nimam namena spuščati, je preobširna tema.

Z velikim užitkom sem prebral knjigo z naslovom Napoleon, kjer ga je avtor knjige profesor Alan Forrest mojstrsko opisal. Napoleon je bil genialen vojskovodja in izjemen politik in po mojem osebnem prepričanju tudi vrhunski strateg. Mene so navdušile tudi zgodbe, ki jih je iz tistega časa napisal slovenski pisatelj Josip Jurčič v povesti Spomini starega Slovenca, in povest Hudi časi pisatelja Frana Detele. Ta povest je izšla natanko sto let po Napoleonovi smrti. Torej leta 1921 na Prevaljah na Koroškem.

Napoleon Bonaparte se je zavzemal za dve veliki stvari, kar mu štejem v izjemno pomembno delo in čast, vztrajal je namreč pri vladavini prava in zagovarjal državo brez cerkvenega vmešavanja. Povezan je bil z idejami reda avtoritete. Poosebljal je nekakšen karizmatičen šarm. Bil je pravi mojster v pridobivanju javnega mnenja. Obvladal je dobesedno magijo propagande. Predvsem pa je poznan tudi njegov znameniti stavek: »Spoštujem izdajo, ne pa izdajalca.«

Napoleon je 14. oktobra 1809 ustanovil Ilirske province, ki so obstajale do leta 1816. V poklon in znamenje zahvale, ker je francoska okupacija prepoznala slovenski jezik kot enakopravni uradni jezik in je v veliki meri prispevala k narodnemu prebujenju Slovencev v Napoleonovih Ilirskih provincah, so v Ljubljani 13. oktobra 1929 na Napoleonovem trgu, ki se sedaj imenuje Trg francoske revolucije, postavili Napoleonu veličasten spomenik, ki je praktično edini zunaj Francije. Spomenik je delo arhitekta Jožeta Plečnika in kiparja Lojzeta Dolinarja.

Spomnimo se, kaj so leta 1941 s slovenskim narodom in slovenskim jezikom nameravali storiti okupatorji. To je zame neizbrisan madež. In tistim, ki so se tem okupatorjem uprli in se borili za to domovino, pokvarjenci danes rušijo spominska obeležja. Častijo pa tiste, ki so 20. aprila 1944 prisegli Hitlerju. In tako bi se kolaboranti radi enačili s partizani in še za nekakšno spravo si prizadevajo. Ali resnično nimajo nobenega sramu ali slabe vesti, da si to sploh upajo predlagati? Do skrajnosti podlo in sprevrženo dejanje in skregano z zdravo kmečko pametjo. Po drugih evropskih državah se po drugi svetovni vojni ni nihče spravljal z narodnimi izdajalci.

Zaradi vsega napisanega se grem 5. maja 2021 na Trg francoske revolucije v Ljubljano ob dvestoti obletnici Napoleonove smrti poklonit v njegov neizbrisen spomin.

Srečko Križanec, Štore