Peter in Karolina sta se spoznala na spletnem portalu. Sicer od začetka oba zelo zadržana do te oblike spoznavanja danes na vse skupaj gledata s smehom in velikim zadovoljstvom, da sta se našla. Peter pravi, da je odločitev, da na temo svojega spoznavanja in občutkov izdata knjigo, prišla neverjetno hitro in je bila trdna že od začetka. Spoznala sta namreč, kako lepo jima je lahko, s svojo izkušnjo pa sta želela še komu polepšati dan. Karolina dodaja, da njun namen ni bil razgaljanje lastne intime pred svetom, ker tega ne potrebujeta. Sta se pa odločila, da bosta svoji življenjski zgodbi, ki sta se zlili v eno, delila z drugimi v želji, da jih malce opogumita in spodbudita. Da pokažeta, kako lepa je lahko ljubezen tudi v zrelih letih. Mogoče še lepša kot v mladosti.
Knjiga se začne z iskrenim, pretresljivim zapisom o slovesu od Petrove žene in nadaljuje z opisom občutkov ob Karolinini ločitvi, razpadu družine. V obeh primerih gre za bolečino, s katero se sčasoma naučimo živeti. Kako naprej, ko te doleti takšna izguba?Peter: »Izguba je bila tako nenadna, da se nisem utegnil spraševati, kaj pomeni zame in za moje otroke. Nekaj tednov je bilo naravnost nevzdržnih. Pomembno se mi je zdelo, da skušam ohraniti povezanost s sinovi, da se nekako sprijaznimo z usodo. A o tem sem lahko razmišljal šele po več mesecih žalovanja, ko sem se zavedal, da gre življenje naprej kljub Andrejini smrti, od mene pa je odvisno, kako ga bom živel.«
Karolina: »Izgubo sem odžalovala že v času zakona, ko sem spoznala, da ga ne morem več rešiti. Me je pa zadnje tedne pred selitvijo iz družinske hiše vseeno neskončno stiskalo pri srcu; kradoma sem pogledovala otroke in si mislila, da jih nikoli več ne bom videla za mizo, ob kateri so se učili jesti, na vrtu, kjer so se igrali… Pa vendarle sem se in smo se presenetljivo hitro pobrali in živela sem še bolj za otroke, misleč, da se ne bom nikoli več z nikomer zbližala.«
Koliko časa naj bi bil človek po prekinitvi zveze sam? Sploh obstaja pravilo?Peter: »V mojem primeru to pravilo ni obstajalo. Odločiti se mora vsak sam in premagati pomisleke glede tega, kaj bodo rekli ljudje. Zbral sem pogum in se podal na pot vnovičnega iskanja ljubezni, še preden bi se preveč navadil samote.«
Karolina: »Zdaj vem: boljša ko je pretekla zveza, prej si človek želi v novo – in obratno. Če imaš za sabo razočaranje v odnosu, si verjetno prepričan, da drugače ne more biti, in tega si ne želiš ponoviti. Ko pa sem med spoznavanjem Petra prijateljici omenila, da je manj kot leto dni od smrti njegove žene, mi je dejala: 'Ta je imel zagotovo lep zakon, da ga pogreša. Ob takem človeku ti bo lepo, daj mu priložnost.' Imela je prav.«
Kako so na odločitev dati priložnost za novo zvezo vplivali vajini že skoraj odrasli otroci, še preden sta se spoznala?Peter: »Moje življenje je bilo po izgubi žene samsko, pusto in temačno. Otroci so spoznavali, da se sam ne bom pobral. Spodbujali so me, naj ne ostanem sam. Ko so izvedeli, da sem našel prijetno in zrelo žensko, so jo želeli tudi spoznati. Karli je zdaj njihova dobra prijateljica in svetovalka realnega življenja.«
Karolina: »Pri meni so se naposlušali 'obljube', da ne bo nobenega novega moškega v mojem svetu. Smo bili pa pet let sami, kar je dovolj dolga doba, da se niso počutili niti najmanj ogroženi, ko se je to spremenilo. Petra so lepo sprejeli, ker so začutili, da tudi on njih spoštljivo sprejema.«
Karolina malo bolj za hec, Peter pa malce bolj zares sta se prijavila na spletni portal ona-on. Kaj je bilo tisto odločujoče, da sta se začutila že prek spleta?Peter: »Všeč mi je bila vsebina njenih sporočilc, to, kar je v njih razkrivala. Zato se je v meni hitro prebudila želja, da bi jo čim prej spoznal še v živo. Da vidiva, ali si bova tako simpatična tudi v živo.«
Karolina: »Ker se ukvarjam s pisanjem, seveda 'padam' na besede. Njegovo novoletno voščilo je bilo tako globoko in romantično, da sem mu odpisala že samo zaradi tega. Ko pa mi je poslal še sporočilce ali dve, sem ga pa res želela spoznati. Nekaj tednov prej je izšla moja knjiga o gasilcih; intervjuvala sem petdeset slovenskih gasilcev in ko sem jih spoznavala v poglobljenih pogovorih, sem si rekla, da če bi še kdaj bila s kom, bi bila pa z nekom, ki ima take vrednote. Pa mi je Peter napisal, da je med drugim podpredsednik gasilskega društva…« (smeh)
Pa vendar je bilo nekaj pomislekov, strahov ob prvih občutkih zaljubljenosti z obeh strani. Kaj je poganjalo vajino vztrajnost, da se ponovno podata v zvezo?Peter: »Ljubezen lahko uživaš le, če jo imaš. V mojem srcu se je prebujalo hrepenenje po ljubečem srcu, ki bi odgovorilo na ljubezen mojega srca. Zato sem moral dobiti še 'telo', katerega srce bi sprejelo moje srce.«
Karolina: »Mene je mogoče v začetku malce skrbelo, da bo težko sledil moji živahni naravi. In razmišljanju na široko ter vedno novim načrtom in energiji. Noče mi razkriti recepta, kako mu to uspeva, ampak 'me ima pod kontrolo', haha. Čeprav mu včasih povem, da me v pravi izdaji sploh še ne pozna, da sem mu razkrila samo svojo koronsko-karantensko različico. Je človek, ki mu je res bilo vredno dati priložnost.«
Ob branju knjige enostavno začutiš, da je Peter pravi džentelmen; večerja na prvem srečanju, darilce kot pozornost, čeprav ni vedel, kako se bo večer končal. So danes moški na splošno premalo kavalirji, pozorni ali ženske tega več ne znajo opaziti, ceniti?Peter: »Kavalirstvo mi je bilo najbrž malce položeno že v zibelko. In nasploh lep odnos do sočloveka, oboje pa sem z leti še poglabljal. Zato se mi je zdelo povsem logično, da zrelo žensko, čeprav še nepoznano, povabim na večerjo, ob kateri je tudi več časa za medsebojno spoznavanje kot pri kavi. Na splošno se mi zdi, da so moški premalo hvaležni ženskam za vse, kar te postorijo v dobrobit družine. Sploh mladi opuščajo negovanje žensk v vseh pomenih besede.«
Karolina: »Ko sva pisala knjigo, je imel Peter težave edino s poglavjem, v katerem je moral opisati ravno to svojo kavalirsko plat. Besedilo je bilo sprva osupljivo kratko, saj je bil prepričan, da moškim nima ničesar novega povedati, misleč, da vsi skrbijo za svoje boljšo polovico kot za punčico v lastnem očesu. Res je neskončno pozoren in ljubezniv, ob njem kar naprej jokam – le da od ganjenosti. Upam, da mu dovoljkrat povem, kako zelo cenim, da me dobesedno nosi po rokah.«
Z leti smo bolj modri, zreli, bolj vemo, kaj želimo, oziroma še bolj, česa ne želimo. Kaj je tisto, kar kljub vsemu eden pri drugem spregledata oziroma se sprejemata brezpogojno? Morda kdo zamuja ali pa nerad nosi copate po hiši, mogoče kateri želi takoj po kosilu posodo zložiti v stroj, drugi pa bi raje še malo posedel ob kavici?Peter: »Za partnerstvo sem se odločil takšen, kakršen sem. Nisem idealen in idealne ženske nisem iskal. Je pa zanimivo, da sem jo našel. (smeh) V najini zvezi ne iščeva dlake v jajcu in se ne obremenjujeva z malenkostmi. Se pa poslušava in obojestransko srkava znanje.«
Karolina: »Midva sva drug drugemu preveč dragocena, da bi si grenila življenje s tako nepomembnimi podrobnostmi. Našla sva se dva taka, da oba postavljava partnerjeve potrebe in želje pred svoje lastne. In srečo imava, da sva oba tenkočutna; če eden od naju vidi, da je neko za enega od naju banalno opravilo za drugega pomembno, mu pač dava prednost, pa sva oba zadovoljna.«
Koliko kompromisov in potrpežljivosti pa je potrebnih za dobro zvezo?Peter: »Mislim, da v dobri zvezi kompromisi in potrpežljivost niti niso potrebni. So pa spoštovanje, realne odločitve in podpora nekoga, ki te ima rad.«
Karolina: »Kompromisov na splošno ne maram, ker v mojih očeh pomenijo dogovor, pri katerem oba izgubita. Če pa imaš nekoga rad, niso težki. Pojma nimam, koliko jih mora pri sebi sprejeti Peter, ki ima očitno v genih zapisano, da zadovoljna žena pomeni srečno življenje. Noče mi namreč povedati, kaj mu gre pri meni na živce, tako da se ne morem prav nič popraviti. (smeh) V praksi pa je to videti recimo tako, da bi jaz šla na vsak žur, tudi v ponedeljek, pa še v torek in v sredo…, če ga le kdo skliče. Petru pa med tednom več pomenita predvidljivost in umirjenost kot pogoj za dobro delo v službi. To pomeni, da na žur greva, ker me ne bo prikrajšal zanj, meni pa je jasno, da ne bova odšla ravno med zadnjimi, da se bo tudi on lahko dovolj spočil.«
Karolina, od nekdaj ste si želeli imeti veliko družino, zdaj imata s Petrom skupaj sedem otrok, potem so tu še njihovi partnerji… Hiša je polna. Kaj je torej pomembno, ko si v srcu ustvarjamo želje, povezane s partnerjem in družino?Peter: »Pomembni so medsebojno spoštovanje, prijateljevanje, razumevanje in sprejemanje medgeneracijskih razlik ter načinov mišljenja, ki se med generacijami ravno tako razlikujejo.«
Karolina: »Eden mojih najljubših rekov je, da pojdi, kamor te vodi srce. Če je človek zvest sebi in svojim željam, pa četudi malce odstopajo od povprečja, potem so prave. Ali pa če so na las podobne željam vseh drugih ljudi. Pomembno je, da ob njih začutimo, kako nam poje duša. Zame je bilo to veliko otrok in ljubeč ter spoštljiv partnerski odnos.«
Lahko naštejeta še tri glavne sestavine, ki so po vajinem potrebne, da zveza uspe oziroma, še bolj pomembno, da partnerja v zvezi skupaj rasteta?Peter: »Ljubezen in spoštovanje sta nekaj najlepšega, kar se nam lahko zgodi za časa našega življenja. Sledi medsebojno razumevanje, na tretje mesto pa bi dal obojestranski trud za lep odnos.«
Karolina: »Na prvo mesto bi postavila spoštovanje, ki se mi zdi celo pomembnejše od ljubezni same. Sledi obzirnost – posluh za partnerja in njegovo dušo. Tretja pa je volja do tega, da se oba potrudita za skupno dobro in za rast v odnosu.«
