Ruski predsednik Putin je v svojem nedavnem letnem nagovoru posvaril Zahod, pravzaprav ZDA in Nato, posredno torej tudi nas, da za Moskvo obstajajo meje, ki jih ne gre prestopiti. »Upam, da nikomur ne pade na pamet, da bi prestopil tako imenovano rdečo črto proti Rusiji. Kje je ta črta, se bomo v vsakem konkretnem primeru odločili sami!« In to je v tem trenutku brez dvoma Ukrajina.

Težke besede, v duhu hladne vojne, za katero smo verjeli, da je bila končana s padcem berlinskega zidu in razpadom Sovjetske zveze ter Varšavskega pakta. Smo bili v zmoti? Strašljivo torej, kar nam sporoča tudi od dobrega dela Rusov osovraženi Putin, a ga gre do neke mere razumeti. Zahodno zavezništvo, ki je nastalo kot protiutež vzhodni aliansi, za razliko od nje pa je obstalo, se razširilo in ojačalo, je vse bliže ruskim mejam in na Rusijo dodatno pritiska z napovedmi o podpori, celo vojaški pomoči Ukrajini, ki naj bi z Belorusijo tvorila še edino pomembno tamponsko cono pred neposrednim stikom med jedrskima antagonistoma. Dodajmo še stopnjevanje sankcij proti »malopridnemu« Kremlju, zaradi Krima in zaprtega Navalnega, pa bo nagovor Putina dobil svojo polno razlago.

A vrnimo se k našemu članstvu v Natu. Mnogo se je dogajalo v teh 17 letih, od Iraka do Afganistana, od Sirije do Trumpa, od našega strahu, da bi kot nekdaj zagovornica sveta brez jedrskega orožja pristopili k pogodbi OZN o prepovedi le-tega, do že opisanih tenzij z Rusijo ter občih prizadevanj Zahoda, da bi si preostali svet v čim večji meri podredil oziroma na novo zarisal meje svojega vpliva. A dogajalo se je veliko tudi znotraj zavezništva samega. Nazadnje nov nevaren plinski spor v Egejskem morju med članicama Grčijo in Turčijo, zdaj pa še Erdoganov afront Bidnovi administraciji, potem ko je ta označila za genocid turški masaker nad Armenci med prvo svetovno vojno. Zaukazal je umik ameriških letalskih sil iz Turčije v naslednjih 15 dneh in napovedal prekinitev vojaškega sodelovanja z ZDA. Do nadaljnjega. Kako bo Washington odgovoril, bomo še videli, a ne glede na to, sobivanje v organizaciji, ki postaja leglo konfliktov navzven in navznoter, je iz dneva v dan vse bolj naporno. Pa odmislimo vse odločnejše zahteve vodstva zavezništva in zlasti ZDA po povečanju obrambnih izdatkov članic.

Skratka, skrajni čas je, da odidemo, da zapustimo to druščino in se suvereno postavimo ob bok nevtralnim in neuvrščenim članicam mednarodne skupnosti ali vsaj da po 17 letih članstva potegnemo črto ob sodelovanju tudi strokovne javnosti in ne le obramboslovne ter civilne družbe. Še bolje, da povprašamo narod na posvetovalnem referendumu, ali se še strinja z odločitvijo iz leta 2004 oziroma ali bi kazalo storiti to, kar so Britanci z Evropsko unijo, pri čemer vedimo, da bi bil odhod iz zveze Nato s tehničnega in pravnega vidika veliko enostavnejši.

Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec