»Ljudje niso sami, nekdo misli na njih. Tudi da če si osamljen, se tega ne sramuj, ampak naredi neki korak, da to premagaš,« so besede Primoža Jamška, koordinatorja aktivnosti v Ljubljani in vodje programa Dnevnega centra za migrante. Slednjim je bilo v četrtek, 29. aprila, namenjeno druženje na sprehodu do Koseškega bajerja. Na dvorišču pred Filantropijo na Viču se je v prijetnem popoldnevu, ko še ni bilo jasno, ali se bo dan končal z dežjem ali ga bo pregnalo lenobno sonce zadnjega aprilskega tedna, zbralo 16 ljudi. Med njimi je bilo največ mladih, nekaj tudi starejših.

»Migranti se srečujemo z veliko izzivi. Od časa do časa nas marsikaj preseneti. Rasizem še vedno obstaja. Če bi se midva zdaj sprehajala po mestu in naletela na policijo, vas ne bi vprašali za dokumente, mene pa najverjetneje bi,« je povedal eden izmed sprehajalcev takoj zatem, ko so se skupaj s prostovoljci razdelili v dve skupini do deset ljudi in se podali na pot. Predstavil se je kot gospod Douou iz Vzhodnega Konga. Mir je ključen del življenja, je povedal 43-letnik med sprehodom po Poti spominov in tovarištva. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, s Filantropijo pa se je spoznal teden kasneje. Veliko mu pomeni skupnost, ki mu je tam na voljo. Osamljenost vidi kot problem vse Evrope: »Morda se nekega dne, ko se mi uspe integrirati, poročim in tukaj ustvarim družino.«

Drugačne vrste sprehod

Po približno eni uri sta obe skupini dosegli cilj. Na leseni ploščadi ob Koseškem jezeru, kjer so udeleženci počivali in se živahno pogovarjali, je 15-letna Sunya začela pripoved o neki drugi poti. »Grozno je bilo. Brez avtov. Samo greš na sprehod. Ni tisti počasni sprehod. Ampak moraš iti. Najprej smo prišli v Iran in iz Irana v Turčijo. Ko vidiš dolgo vrsto ljudi, veš, da gredo v drugo državo. In greš zraven,« je opisovala skoraj enomesečni pobeg s svojo družino iz vojnega ozračja Kabula. »Mrzlo je bilo zaradi zime. Veliko ljudi je umrlo v snegu.« Zastave drugih barv so pomenile olajšanje: »In tudi čutiš, da je druga država. Razmišljaš, da si malo boljše, si malo oddahneš.« 5. maja bo minilo dve leti, odkar so po štirih letih življenja v Turčiji prišli v Slovenijo, kjer je že šest let živel eden izmed njenih bratov. Sunya trenutno zaključuje 8. razred Osnovne šole Prežihovega Voranca in zna dobro slovensko. Osamljenost pa je doživljala tudi sama. »Pozimi sem bolj občutila, da sem sama, spomladi in poleti pa ne. Zdaj je bolje, ker hodim v šolo.« V Filantropiji so jim bili v pomoč glede jezika in drugih informacij, ki so jih potrebovali. »Pri njih je najboljše, da se lahko pogovarjaš in da veš, da nisi sam.«

Da ne pozabimo biti skupaj

Letno delajo z okoli 1000 migranti, pove Primož Jamšek. Enim je dovolj kratek pogovor, drugi prihajajo vsak dan. »V Dnevnem centru poskušamo ohranjati odprtost, da je pri nas vsak dobrodošel, če ima dobre namene. Ne glede na njegovo politično, versko prepričanje.« Med epidemijo se je pričakovalo, da se bodo ljudje izolirali, nimajo pa vsi družine ali druge podporne skupine, h kateri bi se lahko zatekli. »Zaradi tega se nam zdi zelo pomembno, da se zdaj, ko je končno lahko skupaj do 10 ljudi, spet začnemo družiti. Da ne pozabimo biti skupaj.« Zanj akcija še ni zaključena. Še vedno bi rad ob izboljšanju razmer k sodelovanju povabil druge organizacije, ki se ukvarjajo z osamljenimi. »Kljub vsemu sem zelo zadovoljen, ko vidim nekatere na tem pohodu, ki so bili do zdaj zaprti v sobi in so danes prišli. Tukaj nam je uspelo na neki osebni ravni.« Male zmage lahko delajo velike korake.