Na srečo so vsi preživeli, a so utrpeli zelo hude poškodbe. Urška se je morala soočiti s hudim pretresom možganov, kompresijskim zlomom hrbtenice, imela je poškodovana rebra in ledvice. »Spomnim se le nekaj trenutkov po nesreči – ko sem se zbudila za volanom in je oči razbijal steklo. Pločevina je bila čisto zmečkana, bili smo ujeti v avtomobilu. Spomnim se tudi, kako sem kasneje v dežju ležala sredi luže ob cesti… Rekli so mi, da sem sama prilezla iz avta – čeprav zaradi poškodb sploh nisem čutila telesa. Menda sem takrat zaklicala očetu, naj sporoči trenerju, da bomo malo zamudili na trening,« se spominja Urška. Stara je bila osemnajst let, pred seboj je imela ugledno mednarodno športno kariero. Bila je vodilna badmintonistka v Evropi in glavna favoritinja za evropsko prvenstvo. Šport je bil njeno življenje, njena družba so bili tekmovalci z vsega sveta.
Prikovanost na posteljo in izguba identitete
»Po zdravljenju v bolnišnici je sledilo okrevanje v zavetju doma. Starša sta me pol leta negovala, bila sem prikovana na posteljo, kasneje sem dneve preživljala na fizioterapijah. Da sem lahko začela normalno funkcionirati – sedeti, stati, hoditi…, je trajalo nekje dve leti, « pojasni sogovornica. Bila je optimistična, njen cilj je bil, da se čim prej vrne nazaj v športne dvorane. V tem duhu je bodrila vse okoli sebe, celo zdravnike in jim zatrjevala, da če je ne bodo videli na olimpijskih igrah, jo bodo pa zagotovo na paraolimpijskih… Življenja brez športa si ni znala predstavljati, badminton je bil smisel njenega življenja. Danes ve, da je bilo takšno razmišljanje usmerjeno ozko.
»Ko sem končno spoznala, da se zaradi specifike gibov z badmintonom ne bom več mogla profesionalno ukvarjati, se je začelo najtežje obdobje mojega življenja. Imela sem ogromno psihofizično krizo. Spraševala sem se, kaj sploh še lahko počnem v življenju. Imela sem višek energije, za katerega nisem vedela, kam z njim,« Urška ne skriva svojega temačnega obdobja. Niti sedeti ni mogla normalno, saj je imela hude bolečine. Zaradi teh je bil zanjo precej naporen tudi študij germanistike na filozofski fakulteti: »Zame je bilo težavno že osnovno funkcioniranje, poleg tega pa sem bila še v zelo slabem psihičnem stanju. Izgubila sem svojo identiteto in se spraševala, kdo sploh sem. Imela sem tesnobne in panične napade.«
Preobrat in življenjska prelomnica
Čez čas se je Urška oddaljila od svojih nekdanjih športnih prijateljev. Vpisala se je na karate, ki je ni preveč pritegnil, in na tečaj salse, pred začetkom katerega je morala zagotoviti, da bo zaradi svojih zdravstvenih težav plesala na lastno odgovornost. A plesno udejstvovanje se je vseeno izkazalo kot življenjska prelomnica. Poleg prijateljske druščine je tam tri leta po nesreči spoznala svojega partnerja Dražena in na prigovarjanje učiteljice salse Sabine Remškar preizkusila kraniosakralno terapijo. Ta ji je korenito spremenila življenje in končno je spet našla svoj smisel.
»V času okrevanja po nesreči sem preizkusila vse mogoče oblike pomoči, od raznih fizioterapij, vadbe z osebnim trenerjem, akupresure, bioenergije… Počutila sem se bolje, a dolgoročno ni bilo napredka. Leta 2007 sem zato nejeverno obiskala še kraniosakralno terapijo Milana Vidmarja in bila presunjena. Že ob prvem obisku sem doživela ogromno nenavadnih občutkov, bilo je, kot da bi me zvijalo po vsem telesu. Točno je vedel, kje me boli, čeprav sem mu povedala samo to, da sem imela zlomljeno hrbtenico. Med prvo terapijo sem imela hude bolečine, hotela sem pobegniti domov. Ustrašila sem se celo, da mi terapevt bere misli… Bila sem šokirana, a dejstvo je, da sem se počutila precej bolje. Kmalu sem spremenila svoj pogled na življenje. Nisem več delovala proti sebi in bila mačehovska do svojega telesa. Spoznala sem, da ni vse samo mehansko, ampak psihosomatsko. Začela sem se umirjati in sproščati na vseh ravneh ter bila izjemno hvaležna za to izkušnjo,« razloži Urška Silvester.
Telo zmore vse samo
Ker je želela natančneje razumeti, kaj se dogaja z njo, se je odločila za študij kraniosakralne terapije. Po treh letih je pridobila mednarodni certifikat za opravljanje te dejavnosti, ki je v tujini priznana kot učinkovita komplementarna medicina, medtem ko pri nas še vedno velja za alternativno pomoč pri zdravljenju. »Študij je bil zelo naporen, soočiti sem se morala z vsemi svojimi travmami. A ko sem zaključila izobraževanje, sem postala drug človek. Zelo sem se spremenila, začela sem občudovati svoje telo in delovati v skladu s seboj,« sogovornica obuja spomine.
Danes s svojim znanjem in terapijo, ki v telesu spodbudi proces samozdravljenja, pomaga tudi drugim. »V telesu ustvarjeno ravnovesje odpravlja bolezni in bolečine ter doseže sprostitev tako na fizični kot na mentalni ravni. Stranka se uleže na hrbet, jaz ji položim roke na kranialne kosti, da lahko začutim, kako se izražajo kraniosakralni ritmi po telesu. Obstajajo namreč tri vrste ritmov, ki jih terapevti opazujemo in nakazujejo na neravnovesje. Te napetostne vzorce potem pomagamo razrešiti z nežnimi tehnikami. Telo je namreč samoozdravitveni mehanizem, v njem ves čas poteka ravnovesje, ki pa ga številni blokirajo z delovanjem ali mislimi proti sebi,« Urška opiše svoje delo. Pove, da telo samo zmore vse od znotraj, treba mu je le dati priložnost za ravnovesje. Potem se počutimo sproščeno in »prezračeno«.
Ko se prepustimo, stvari same pridejo do nas
V Urškin center Kranium že leta radi zaidejo ljudje z različnimi težavami oziroma tisti, ki se želijo v svoji koži počutiti bolje. Vedo, da jim tablete ne bodo pomagale, če si ne bodo pomagali sami. Starostne omejitve ni, Urškina najstarejša stranka je bila stara 99 let, pogosto posveča pozornost tudi novorojenčkom. »Vsak porod je zelo močna travmatska izkušnja. Ko gre novorojenček skozi porodni kanal, se mu lahko kranialne kosti prikrijejo ali razmaknejo. Gre za zelo močan stres, ki se ga niti ne zavedamo. S terapijo skušam uravnovesiti živčni sistem, svoj porod pa lahko s posebnimi tehnikami celo podoživimo in to je resnično kruto,« razloži terapevtka.
»Vsakdo se lahko pozdravi samo sam. Sama ne morem nikogar pozdraviti, ampak mu zgolj pomagam, da se njegovo telo uravnovesi, to ravnovesje pa mora potem vzdrževati sam. Pomembno je spremeniti način življenja, svoj pogled nase. Le tako je lahko uspeh dolgoročen,« je odločna sogovornica. Ljudi uči, da je treba kot človek dnevno napredovati na vseh ravneh. Tudi sama se vsak dan še vedno trudi za svoje zdravje in dobro počutje. Vstaja ob 5. uri zjutraj, meditira, ustvarja ravnovesje v telesu in se tako pripravi na nov dan. Povezana sama s seboj je vseskozi prisotna in sproščena.
Pa se Slovenci dovolj zavedamo pomena vlagati vase, ne le nase in okoli sebe? »Mislim, da čedalje bolj, me je pa obdobje epidemije vseeno precej presenetilo v smislu, da ljudje še vedno ne zaupajo sebi, svojemu telesu in se ne zavedajo, da se vse rešitve skrivajo v njih samih. Vse imamo v sebi!« poudarja Urška Silvester. V zadnjem obdobju okoli sebe opaža ogromno psihično izčrpanih mamic, ljudi v strahu, s tesnobo in fizičnimi bolečinami, zato poudarja, da je treba za ravnovesje skrbeti sproti, sicer se nabere preveč težav: »Pojdite na sprehod, začutite svoje telo in poskrbite za psihično ravnovesje. Ko se človek prepusti, stvari same pridejo do njega. Treba jim je dati prostor. In prav za to gre tudi pri našem telesu – treba mu je dati priložnost, da se izrazi.«
