Bilo je aprila 2008. Dvaindvajsetletna Šabnam in dve leti starejši Salim sta bila noro zaljubljena, a ker je bila ona izobražena učiteljica, on pa brezposeln in brez izobrazbe, je bila njuna zveza že od začetka obsojena na propad. Poroki sta nasprotovali tudi obe družini, po Salimovih obiskih je oče 22-letnico vedno močno pretepel. Čeravno njune zveze bog še ni blagoslovil, je Šabnam pod srcem že nosila njunega otroka, a tega ni njena družina nikoli izvedela. 15. marca ponoči jih je sedem obležalo v mlaki krvi – oče, mama, brata, svakinja in 14-letni bratranec so bili od številnih udarcev s sekiro po vratu skoraj obglavljeni, negibno truplo desetmesečnega nečaka je ležalo ob nogah staršev. Noseče dekle je svoje sorodnike omamilo, nato pa jih držalo, da jih je ljubimec lažje pokončal. »Postregla jim je čaj. Nihče ni posumil, da ni bil postrežen z ljubeznijo, temveč s strupom. Vedela je, da bodo to zadnji požirki v njihovem življenju,« je bil nad njeno okrutno vlogo zgrožen sodnik pa tudi širša javnost.

Za rešetkami do šestega leta

Nesojena zakonca so obsodili na smrt z obešenjem. Po mnenju tožilstva je prav nosečnost deloma sprožila krvave dogodke tiste noči, saj da je Šabnam hotela podedovati posestvo, na katerem bi z možem in novorojenčkom živela srečno do konca svojih dni. Obramba je vztrajala, da v času umorov sploh ni vedela, da v njej raste novo življenje. Dvojica je sprva umore zanikala, nato sta s prstom začela kazati drug na drugega, Šabnam še danes vztraja pri nedolžnosti.

Če bodo kazen izvršili, bo to po letu 1955 prva v Indiji usmrčena ženska. Torej prva v samostojni, neodvisni državi. Obramba trdi, da bi morali kazen znižati, saj da je tudi Šabnam žrtev patriarhalne družbe, v kateri je bolj kot kar koli drugega pomemben kastni sistem, kot drugi razlog pa navajajo danes 12-letnega sina morilskega para. Ker noče postati sirota, je ta za milost prosil tudi indijskega predsednika. »Gospod predsednik, prosim, odpustite moji materi,« se je kar prek medijev obrnil nanj. Od takrat je minilo že več mesecev, odgovora še ni dobil. Mali Bittu se je rodil v zaporu in je za rešetkami odraščal vse do šestega leta, ko ga je morala mama po zakonu poslati na svobodo.

Rabelj že na pregledu vislic

Njena zagovornica Šreja Rastogi je prepričana, da so, ker je ženska, Šabnam nepravično demonizirali. Takšno stališče podpira tudi raziskava pravne fakultete Cornell, ki kaže, da ženske, ki kršijo zakoreninjene norme spolne vloge, hitreje obsodijo na smrt, obenem pa jim brez zadržkov prilepijo oznako »femme fatale« ali »čarovnica«.

Da je upanje na pomilostitev že skoraj izgubljeno, je obramba mislila februarja, ko je zapor Mathura, edini, ki v državi opravlja usmrtitve žensk, obiskal najslavnejši indijski rabelj Pavan Kumar. Ta je upravljal vislice tudi v zloglasnem primeru skupinskega posilstva dekleta na avtobusu decembra 2012. V zaporu so potrdili, da si je prišel ogledat sobo za obešenje, kjer je preveril, ali je vse tako, kot mora biti.

Trenutno v zaporu še nimajo zelene luči za usmrtitev, ko pa jo dobijo, bodo nemudoma naročili vrvi, je za CNN potrdil vodja zaporov v zvezni državi Utar Pradeš na severu Indije. Usmrtitvi se je doslej uspelo izogniti tudi Salimu, ki na vislice čaka v drugem zaporu. tak