Odgovornost. Številne službe so takšne, da jo od posameznika zahtevajo. A stopnje odgovornosti so različne, najbolj odgovorne službe pa imajo tisti ljudje, ki odgovarjajo za življenja drugih ljudi. Tudi zato so na primer zdravniki in piloti odlično plačani. Nič manj odgovorna ni služba oblikovalca avtomobilov. Če mislite, da zgolj nariše avtomobil in se pri tem zgodba konča, ste v veliki zmoti. Poglejte na primer Jasona Castrioto.
Ko so mu dejali, naj oblikuje avtomobil, ki bo postavil hitrostni rekord, je dobro vedel, da se lahko izziv konča tudi s hudo nesrečo. Pri hitrostih nad 480 km/h vozilo namreč postane spolzko in ustvarja vzgon, saj želi poleteti. Ni več stabilno, zato je vožnja nevarna. »Vesel sem, da te nisem ubil,« so bile prve besede Castriote vozniku Oliverju Webbu, ko je s SSC tuataro 10. oktobra lani postavil rekordno hitrost 532,9 km/h. Največji izziv v življenju je ameriški oblikovalec tako opravil z odliko. Nič čudnega, oblikovanje avtomobilov, ki dosegajo visoke hitrosti, ima v krvi.
Imel je srečo, da je pripravništvo opravil pri slovitem oblikovalskem studiu Pininfarina, potem pa se je odločil, da bo ostal v Torinu in se ne bo vrnil v ZDA, kjer je bil že vpisan na fakulteto za oblikovanje v Pasadeni. Njegov talent so hitro prepoznali in mu zaupali vse več odgovornih nalog. Tako se je na primer podpisal pod serijska ferrarija 599 GTB fiorana in maseratija granturismo ter konceptnega rolls roycea hyperiona. Od Pininfarine ga je pot vodila k Bertoneju, kjer je decembra 2008 postal direktor oblikovanja, dve leti kasneje so mu nadzor nad oblikovanjem zaupali pri Saabu, leta 2016 pa je kot oblikovalec začel sodelovati s Fordom. Njegova najnovejša kreacija je tako električno gnani križanec mustang mach-E.
Vidi pet korakov naprej
»Od nekdaj je bil korak pred vsemi, ko je govor o aerodinamičnih rešitvah. Spominja me na Elona Muska, lahko oceni milijardo spremenljivk, jih hitro razčleni in nato vidi pet korakov naprej,« mu je laskal Winston Goodfellow, italijanski izvedenec za avtomobile. Risati jih je začel, ko je imel vsega pet let, njegov vzornik pa je bil oče, ki je bil naravnost zaljubljen v ferrarije. Hobi je hitro prerastel v strast, vsak dan je preživel ogromno časa tako, da je študiral oblikovanje avtomobilov. Logična posledica je bila vpis na fakulteto za oblikovanje, ko je prakso nabiral pri Fordovemu oblikovalcu Morayju Callumu. »Bil je resnično nadarjen, zato smo ga hitro povabili, da sodeluje pri razvoju serijskih avtomobilov,« se spominja njegov mentor, ki mu je ponudil službo. Zavrnil jo je, izziv delati pri Pininfarini v Torinu je bil večji. V petih letih je postal eden izmed njihovih treh glavnih oblikovalcev, odgovornih za projekte oblikovanja ferrarijev in maseratijev. »Tedaj sem začel živeti svoje otroške sanje. Imel sem res veliko srečo,« se spominja let v Italiji.
Danes ima tudi svoje podjetje s pisarnama v New Yorku in Torinu. »Moje delo je moja strast. Imam srečo, da sodelujem pri različnih projektih, tako da sem lahko nadvse kreativen in moja domišljija pride do izraza,« pravi 47-letni oblikovalec, ki je pri Saabu vodil ekipo 35 sodelavcev. »Ni nas bilo veliko, smo pa bili toliko bolj kreativni. Oblika saabov je specifična, kot so specifični njihovi kupci. Ves čas sem sodeloval s šefom marketinga Knutom Simonssonom, ki je dobro vedel, česa si želijo naši potencialni kupci.« Danes sodi med bolj izkušene oblikovalce tudi zato, ker je sodeloval s tako različnimi znamkami in oblikovalskimi studii. Vsak deluje na svojstven način.
Američan na delu v Italiji
Najbolj se spominja osmih let pri Pinifarini, ko je spoznal tudi nekaj svojih idolov med oblikovalci, kot so Michelucci, Scaglione, Giugiaro in Gandini. Ker je Američan, ki je veliko let preživel v Italiji, ga mnogi prosijo, da potegne vzporednice med oblikovanjem ameriških in italijanskih avtomobilov. »Seveda sem patriot. Ko beseda nanese na ameriške avtomobile, vedno izpostavim corvette ZR1, ki je mojstrovina na štirih kolesih in kaže, da so tudi Američani sposobni kreiranja lepega športnega avtomobila. Ker smo ga pri Bertoneju želeli narediti karseda aerodinamičnega, smo avto preizkušali v vetrovnem tunelu, tako da smo koeficient upora izboljšali za pet odstotkov, na 0,298, kar je bolje od tekmecev.« Ker danes sodi med bolje plačane oblikovalce, njegovo premoženje pa je ocenjeno na 11 milijonov dolarjev, si lahko privošči, da ima v garaži več prestižnih lepotcev. »Imam zadnjega SSC ultimate aero in ferrarija 599XX, s katerim uživam na dirkalni stezi. Nekaj posebnega je tudi impala SS iz leta 1967, ki je bila prvi avto, ki sem ga do potankosti restavriral. Avtomobilov imam še veliko več, prav vsakega s posebnim razlogom.« A ultimate aero ima v njegovem srcu prav poseben prostor, saj gre za prvi eksotični avto, ki si ga je lahko privoščil. Dirkanje obožuje, ima namreč tekmovalno licenco, bil pa je tudi del posebnega Ferrarijevega programa, tako da dobro pozna steze v Spaju, Nürburgringu, Monzi, Barceloni, Daytoni in Hockenheimu. Ker iz lastnih izkušenj ve, kako se športni avto obnaša pri visoki hitrosti, mu ga je lažje oblikovati. SSC tuatara je bila na neki način vrhunec njegove dosedanje kariere. Avto, s katerim se je vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov. A raje kot športnike oblikuje avte za množice, zato se pri Fordu, kjer je zadolžen za električne avte, odlično počuti: »Tako sem izpolnil svojo dolgoletno željo.«
