Če ne bomo mi posamezniki vedno znova hlepeli po še višjem standardu, potem se bo tudi kapital moral zaustaviti. Zakaj bi sploh stremeli k vedno višjemu standardu? Nenehno prizadevanje za višji standard prinaša pomanjkanje časa, odtujenost, kar pa ljudi onesrečuje. Nehajmo razmišljati, da se nič ne da – da kot posameznik nič ne moreš. Vsak posameznik, vsaka družina prispeva s svojimi ravnanji k usmerjenosti celotne družbe. S svojo potrošnjo narekujemo produkcijo. Če mi posamezniki ne bomo brezglavo kupovali reči, ki jih pravzaprav sploh ne potrebujemo (potem pa so te reči kmalu zgolj odpadek), teh reči ne bodo proizvajali, ker ne bodo imeli dobička. Mi posamezniki imamo največjo moč. Ne iščimo izgovorov v drugih, v sistemu.
Glede na to, da imamo na Zemlji omejene vire, produkcija ne sme biti usmerjena v nenehno rast. Človeštvo danes živi tako potratno, da porabi ekvivalent Zemlje in pol. To pa na planetu z omejenimi viri ne more potekati v nedogled. Namesto vedno novih in novih reči, ki kmalu postanejo navlaka, je treba poskrbeti za energetsko čim manj potratna domovanja, za ozelenelost naših domovanj, da se v sončni pripeki naši domovi in celotne soseske ne bodo pregrevali, obenem pa bo zelenje odigralo vlogo požiralnika toplogrednega ogljikovega dioksida.
Nikar samo tarnati, da kot posameznik nič ne moreš (misel ameriškega predsednika: »Ne sprašuj, kaj bo zate storila domovina; vprašaj raje, kaj sam lahko storiš zanjo« – John F. Kennedy). Družbo sestavljajo posamezniki in če bomo posamezniki ravnali odgovorno do okolja, bomo nadaljnji razvoj usmerjali v bolj trajnostno potrošnjo. Pri tem pa šteje vsak posameznik. Seveda lahko tisti, ki sprejemajo odločitve, najbolj prispevajo k čim hitrejšim spremembam na bolje. Skrajni čas je že, da bi te odločitve pomenile preusmeritev k preboju v postogljično družbo, da bi že končno začeli zaustavljati globalno segrevanje. Vedno pogostejši ekstremni vremenski pojavi nas opozarjajo, da se že zelo mudi.
Z odrivanjem problemov se teh ne reši. Tako se tudi problematike globalnega segrevanja ne da razrešiti z odrivanjem problemov. V preteklosti so si ljudje zatiskali oči pred genocidom, ki je potekal v koncentracijskih taboriščih, danes se po svetu odvija ekocid, ljudje pa se znova sprenevedajo v svoji coni udobja. Toda udobje je minljivo, ogrožajo ga podnebne spremembe. Smo res tako sebični, da mislimo le na svoje trenutno udobje? Za naše otroke, vnuke pa nam ni mar? Nehajmo razmišljati, da se nič ne da – da kot posameznik nič ne moreš. Nogometni navdušenci so dokazali, da se da. Bodimo navdušenci, ki jim je mar za prihodnost svojih otrok, vnukov.
Danica Hren, Hajdina