Avtomobilske salone, posledično pa bodo z zamudo v doglednem času tudi ceste, so začeli preplavljati elektrificirani avtomobili. Od povsem električnih do hibridov, tudi ali že skorajda predvsem priklopnih. In ko beseda nanese na slednje, dvomov o tem, na kakšne pomisli domala vsak, o tem, kakšni so dejansko skorajda vsi, ni. Gre za avtomobile, ki jih poganja kombinacija električnega in bencinskega motorja. A seveda je tu tudi druga možnost, ki pa jo je velika večina proizvajalcev ob tem, ko so dizelski motorji prišli na slab glas, verjetno kar namerno spregledala. Gre za hibridni pogon, ki ga sestavljata električni in dizelski motor, kombinacija, na katero je pred leti prvi stavil Peugeot. Vmes je bilo še nekaj, bolj ko ne osamelih poskusov, zelo resno pa z dizelskimi hibridi ta hip očitno mislijo pri Mercedesu. In prav na tovrstni način gnano limuzino razreda E smo zapeljali tudi sami.
O udobju, ki ga ta avtomobil ponuja vozniku, nima smisla izgubljati besed. Da, verjetno je res lažje vstopati in izstopati iz športnih terencev, zagotovo ti ponujajo boljšo preglednost in imajo še nekatere druge prednosti. Prav tako zagotovo drži, da večja limuzina, razred S, ponuja še udobnejše sedeže, na ravni najboljših foteljev. A ko govorimo o čisto vseh vidikih udobne vožnje za voznika, od tega, da avto ni prevelik, da je še lahko dovolj okreten (čeprav je razred E s 4,93 metra dolžinske mere na zgornji meji), da je dovolj blizu tal, da vožnja nikdar ni poskakujoča ali polna različnih tresljajev, pa do tega, da omogoča tudi izjemno udobje na dolgih avtocestnih vožnjah ali ob naglih spreminjanjih smeri med ovinki, potem je jasno – razred E (in tudi nekateri njegovi ekvivalenti redkih proizvajalcev) je za voznika še vedno najpopolnejši avto. Morda v nobenem posamičnem segmentu ni najboljši, a pod črto je, ko upoštevamo vse vidike, prav to.
Seveda je pri testnem primerku k temu veliko pripomogel tudi način pogona. Omenjena kombinacija dizelskega in električnega motorja, ki zagotavljata 225 kilovatov (306 konjev) sistemske moči, ki se ob pomoči odličnega 9-stopenjskega samodejnega menjalnika prenaša na vsa štiri kolesa, se izkaže za brezhibno. Vožnja je namreč lahkotna, tiha, izjemno uglajena, hkrati je avto odziven v vsakem trenutku (pospešek do stotice znaša vsega 5,9 sekunde), sicer pa človek dobi kar nekakšen občutek lebdenja nad cesto, vse skupaj pa je še posebno poudarjeno, kadar vozimo zgolj na elektriko. Da, logično, ta priklopni hibrid omogoča tudi to, in sicer s povsem polnimi baterijami, preizkušeno v praksi, do nekje 40 kilometrov vožnje po mestu in okolici; na avtocesti se ta številka drastično zniža. A tam bomo tako ali tako uporabili varčen dizelski motor, ki tudi na dolgih vožnjah, ko je za pogon skrbel sam, ni porabil več kot 6 litrov goriva na 100 kilometrov, medtem ko se je poraba, ko je pomagala tudi električna energija, gibala okrog 4,7 litra. Skratka, še enkrat lahko zapišemo – tak pogon je idealen kompromis za tiste, ki bodo lahko polnili baterije na domači vtičnici, na kateri se popolnoma napolnijo v nekaj urah. No, vzamejo pa baterije kar precej »davka« v prtljažniku, ki ima prostornino vsega 370 litrov namesto običajnih 540 – pa še del te zavzamejo kabli.
Brez pripomb jo odnese tudi udobje in prostornost na zadnji klopi, dasiravno ima tudi kakšen malce manjši avto »ljudskih« znamk tam še več prostora. Seveda pa se po drugi strani nobeden ne more kosati s testnežem, ko beseda nanese na urejenost in kakovost voznikovega delovnega okolja in infozabavnega sistema, prav tako si pohvalo zaslužijo vedno bolj odzivni in enostavni drsniki na volanskem obroču in en velik na sredini med obema sedežema, ki omogočajo upravljanje različnih nastavitev.
Osnovna cena takšnega solidno opremljenega dizelskega hibrida znaša 66.900 evrov, ko pa začnemo dodajati reči z neskončnega seznama opreme… Da, takrat se od višine zvrti.