Ime česa je danes narodna noša Slovenke, ki je nedvomno bolj izvirna od Slovenčeve, je zanimalo performerja Dragano in Dragico (Rok Kravanja in Daniel Petković). Je razumevanje nacionalnega v 21. stoletju mogoče interpretirati skozi etnografske ostaline 19. stoletja, ki si jih prisvajajo retrogradne ideje? Je tudi samo nacionalno sploh še dostojen pojem, ko pa je tudi najbolj funkcionalna nacionalna država vedno tudi izvor zatiranja, da o disfunkcionalnih sploh ne govorimo? In sta šli, Dragana in Dragica, lani sta krenili na ulice, v vasi in gozdove, med protestnike, pred nacionalne spomenike – izjemen je video njunega obiska ljubljanskega Spomenika žrtvam vseh vojn, poklona tej v nebo segajoči travestiji sprave, tej veličastni državni butnskali. Bolj ko sta peli – kdor poje, slabo ne misli, sta mislili – bolj ko sta hodili, bolj sta si, tako sta poročali, želeli, da ne bi bili več toliko državljanki, ampak raje prebivalki. Ljudje so ju menda večinoma sprejeli z naklonjenostjo, le desničarski novičkarji so ju za čuda grdo imeli. Z zamudo, ki ju je povzročilo nacionalno kolektivno zaprtje, sta Dragana in Dragica oziroma kar cel kolektiv En drag ansambel, ki mu pripadata, zdaj prispeli v matični Glej. Napočil je čas za Jubilej, premiero lani načrtovanega performansa v čast 50. jubileja delovanja tega pomembnega gledališča.
Jubilej: v znamenju skrbnega iskanja slovenstva (Foto: EDA)
Predstava, ki ji oblast trenutno odreja le šest gledalcev, se začne s tipično glejevsko pripravo scenskih elementov, v tem primeru seveda nacionalnih: slove...
»Ne tako divje, tovariš!« reče hladno Daša (Nataša Barbara Gračner) svojemu možu Glebu (Marko Mandić), ki plane po njej, ko se po nekaj letih vrne iz...
Ne zgodi se prav pogosto, da knjižni naslov tako zvesto povzema lastno vsebino. Zbirko Bizarne zgodbe poljske Nobelove nagrajenke Olge Tokarczuk, ki...