Prej organsko prepleteno znanje, ki je zagotavljalo poglobljeno razumevanje, se je ločilo na posamezne dele. Danes bolj kot kdajkoli prej vsak obdeluje svoj »vrtiček« in se ukvarja z vedno bolj specifičnimi podrobnostmi nekega ozkega znanstvenega problema. S tem ne bi bilo nič narobe, če bi se ob tem trudili svoje delo in zanimanje umeščati v širši kontekst, ga povezovali z drugimi disciplinami. Vendar se pogosto dogaja ravno nasprotno.
Na to sem postal bolj pozoren v času študija na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani (BF UL). Glede na to, da sem bil v stiku s predstavniki preostalih znanstvenih smeri, sem spoznal, da je prav znotraj biološke skupnosti ignoranca do humanizma in družboslovja najizrazitejša. Življenje je gotovo med najkompleksnejšimi znanstvenimi materijami in ima kot tako veliko skupnega z družbo in humanističnimi idejami. Vendar pa so po mojih izkušnjah biologi izrazito rigidni in odklonilni do področij, ki ne uporabljajo njim sprejemljive znanstvene metodologije. Prav tako vztrajajo pri utečenih konceptih in se izogibajo spremembam, kar je sicer razumljivo.
Narava predmeta raziskovanja biologov je kompleksna, zato so se v praksi uveljavili nekateri temeljni koncepti, ki nam pomagajo pri komuniciranju in raziskovalnem delu znotraj okvirjev znanstvene metodologije. Prav zato vsaka sprememba teh temeljnih bioloških konceptov zahteva vzpostavitev popolnoma novih načinov razmišljanja in dela. To pa od udeleženih terja veliko energije, prožnosti in zavzetosti, kar pri mnogih slovenskih biologih pogrešam.
Premalo upoštevan glas jezikoslovcev
Ignoranca humanistično-družboslovnih vidikov znanosti se zelo izrazito pokaže že pri odnosu neke stroke do jezika. V Sloveniji v okviru različnih strokovnih združenj obstaja kar nekaj različnih terminoloških komisij, ki se ukvarjajo z rabo in tolmačenjem strokovnih izrazov. Vendar pri tem sledijo svojim prepričanjem in občutku ter laičnemu znanju jezika. Tovrstne terminološke komisije večinoma sestavljajo ljudje s področij, na katerih se obravnavani izrazi najpogosteje uporabljajo. To je seveda zelo dobrodošlo in koristno, umanjka pa tesnejše sodelovanje z jezikoslovci, prevajalci, slovaropisci itd. Skratka njihovimi kolegi, ki se spoznajo na jezik. Ti so v teh komisijah sicer prisotni, vendar bolj ko ne v vlogi svetovalcev in nimajo enakovrednega glasu pri sprejemanju odločitev.
Leta 2013 so na Oddelku za biologijo BF zaradi optimizacije in pomanjkanja sredstev združili dva prej ločena študijska programa: molekularno-biološki blok in morfološko-fiziološki blok. Tako je nastala nova študijska smer molekularna in funkcionalna biologija, ki se danes imenuje molekulska in funkcionalna biologija. Ker ime »molekulska biologija in fiziologija« ne zajema tudi morfološkega dela, so odgovorni poiskali nov izraz. Najprimernejši se jim je zdel izraz, ki ga angleško govoreči prostor pozna kot functional biology. Pri prevodu in končni vpeljavi izraza v rabo so se razkrili velika ignoranca in slabo poznavanje ali pa vsaj površnost odgovornih. Z nepremišljenim prevodom je nastala slovenska različica imena za znanstveno področje – funkcionalna biologija, ki pa pravzaprav nima nikakršnega smisla.
Namreč, angleški pridevnik functional ima lahko dva različna pomena, ki ju v slovenščini ločimo tudi z dvema izrazoma. V kontekstu delovanja, torej da nekaj deluje in je uporabno oziroma ni nedelujoče ali pokvarjeno, v slovenščini uporabljamo pridevnik »funkcionalen«. Protipomenski pridevnik je »nefunkcionalen« in torej pomeni, da nekaj ne deluje, ni uporabno oziroma je pokvarjeno. Če pa se želimo navezati na sam proces delovanja nečesa (torej na samo funkcijo), to označujemo s pridevnikom »funkcijski«. V tem primeru protipomenski izraz ne obstaja. Ker sta v angleščini oba pomena združena v enem pridevniku functional, moramo zato pri prevodu paziti na pomen in predvsem na to, na katerega od dveh pomenov se v danem kontekstu nanaša raba pridevnika v angleščini.
Funkcionalna biologija – izraz brez smisla
Temu pri reorganizaciji študija na Oddelku za biologijo BF niso posvečali posebne pozornosti. Na novo oblikovani program bi se moral imenovati molekulska in funkcijska biologija. Področje funkcijske biologije (angl. functional biology) se namreč ukvarja s proučevanjem delovanja bioloških sistemov oziroma njihovo funkcijo. Namesto tega se program danes imenuje molekulska in funkcionalna biologija, kar je v širšem kontekstu tudi zelo zgovorno. Če razčlenimo pomen besedne zveze »funkcionalna biologija«, ugotovimo, da pomeni »delujoča« oziroma morda še bolje »uporabna« biologija. Seveda ta oblika omogoča tudi zamenjavo s protipomenskim pridevnikom – nefunkcionalna biologija.
Izraz je seveda absurden in popolnoma brez smisla, je pa zanimivo, da kljub vsemu jasno izpostavlja osnovno težavo. V biologiji je v zadnjih desetletjih vse postajalo vedno bolj podrejeno uporabnim oziroma aplikativnim disciplinam. Teoretska in konceptualna biologija sta v Sloveniji tako rekoč že izumrli. In tako ime študijskega programa označuje točno to, kar tudi je – študij zgolj teh uporabnih, aplikativnih poglavij biologije. Ne pa tudi celovitega študija delovanja bioloških procesov (njihovih funkcij). Ignoranco matične fakultete in programa do jezikovnih vprašanj s svojim nazivom, ki nam pritiče po zaključku študija, izpostavljamo tudi vsi magistrandi molekulske in funkcionalne biologije. To se bo nadaljevalo, vse dokler se pristojnim ta težava ne bo zdela dovolj pomembna, da se jo bodo odločili odpraviti s preimenovanjem študija vsaj v molekulsko in funkcijsko biologijo. Vendar bo za to prej potrebno sprevidenje Oddelka za biologijo BF UL o pomenu jezika v znanosti. Glede na trenutno stanje se bojim, da bo treba čakati še kar dolgo.
TIM PREZELJ, diplomirani mikrobiolog in magister molekulske in funkcionalne biologije, član terminološke komisije Slovenskega biokemijskega društva.