Carlos Pascual: Zatopkova senca

Ko se je iztekala odjavna špica kakšnega res žalostnega filma in ko se je nad statve našega življenja vrnila svetloba, je druščina okoli mene spregledala z orošenimi očmi ali z debelimi solzami v očeh. Ko so videli moje, ki so se privajale na nove pogoje, so mi navadno postavili sramežljivo, a neposredno vprašanje: kaj pa ti, a nikoli ne jokaš? Ker sem ponavadi gledal pod stol, da bi preveril, ali mi iz žepa niso padli ključi ali denarnica, sem najprej dvignil pogled k vprašujočim očem, potem pa odgovoril: »Seveda jokam, in to kot dež, ampak samo vsake štiri leta. Med letnimi olimpijskimi igrami.«